Žak ni zumbaš
Ali verjamete, da je žival vedno zrcalo lastnika, kot sicer pravi rek? Čisto zares in čisto vedno? Verjamete? Tudi če ni vedno čisto tako. Včasih so namreč ljudje in njihovi ljubljenci tudi različni. Ampak kljub temu lahko živijo v sožitju in se čisto lepo razumejo. Pol pol pari bi jim lahko rekli.
Eden takšnih pol pol parov sta tudi Sebastian in njegov norveški gozdni maček Žak. Nad kakšnim početjem drug drugega sicer vihata nos, a se kljub temu odlično razumeta. Prijateljstvo pač ne pozna meja, vsaj pri živalih je tako. Ne pravimo namreč zaman, da so prav one najiskrenejši in najzvestejši prijatelji. (((ZANAROCNIKE)))
Med Sebastianom in Žakom se je zgodila ljubezen na prvi pogled oziroma bi bilo treba reči ljubezen in prijateljstvo. Ljubezen sama se je namreč zgodila že prej, natančneje takrat, ko se je pevec in Zumba inštruktor prvič srečal s pasmo maine coone na splošno. Velike, košate mačke, ki na videz spominjajo na nekaj, kar bi bilo podobno mešanju risa in perzijske mačke, so ga navdušile in takrat si je zaželel, da bi nekega dne tudi sam imel takšno hišno zverinico. Takrat so to bile želje, potem pa se je nekega dne uresničilo. Pred šestimi leti je tako k hiši prišel Žak. Če nekoliko posplošimo, tako kot Sebastian Štajerec in mogoče, kot se šali pevec, sta tudi zato tako hitro našla skupni jezik.
Kompromisi, kompromisi …
Kadar skupaj sobivata dva, pa naj gre za kakršnokoli že kombinacijo, je to nemogoče brez prilagajanja in usklajevanja. Eden nekoliko popusti tu, drugi malo zamiži tam, pa stvari kar stečejo. Brez kompromisov namreč ne gre! Sebastian, denimo, ima tako rad glasbo in ples, Žaku sta ljubša mir in tišina. Ko je Sebastian doma vadil svoje skladbe ali ko vadi zumbo, se Žak poda na teraso in se zanj ne zmeni. Ko pa Žak počiva, ga Sebastian pusti pri miru. Eden je pač bolj, drugi manj živahen. A se kljub temu uspeta zmeniti vse!
Že od začetka je bilo treba postaviti tudi določena pravila. Kaj se sme, česa ne, kaj je obvezno. Prvo še nekako gre, če ne drugače s pogajanji, glede tretjega pa ni debate. Česanje, kopanje, striženje krempljev. Žak je sicer hišni maček, ki se odpravi le na teraso, zato je kopanja nekoliko manj, kot bi ga bilo sicer. A vendarle brez ne gre. Ampak vsaka, še tako slaba stvar je za nekaj tudi dobra in tako se nadležni umivalec odkupi z drugimi stvarmi. Kar sploh ni slabo! In Žak to zelo dobro ve. Sicer pa je Sebastian tudi zaradi lastnih izkušenj prepričan, da tudi mačke lahko česa naučiš. »Seveda gre, kar se teh stvari tiče, za povsem drugačne živali, kot so psi, a vseeno. Če si vztrajen, avtoritativen in ubereš pravo pot, se tudi mačka lahko nauči ali navadi določenih stvari. To, ne le da pride prav, ampak je tudi potrebno,« meni pevec.
Sebastian Žaka, podobno kot veliko drugih imetnikov hišnih živali, šteje za neke vrste družinskega člana. Na voljo ima najboljšo hrano, pesek, igrače in druge stvari, potrebne za normalno in čim boljše življenje. Stvar, za katero je Sebastian prav tako brez oklevanja poskrbel, je tudi kastracija. Zakaj se je odločil zanjo? »Da bi se izognil nepotrebnim gonitvam, predvsem pa zaradi zdravja. Kastrirana žival nima težav s prostato, ne more dobiti raka na modah, umiri se, ne označuje stanovanja z markiranjem in podobno,« pravi. Je pa šlo tako rekoč za las, da Žaka vendarle ne bi kastrirali. »Veterinar, ki je takrat opravil poseg, me je precej časa nagovarjal, naj ga ne kastriram, ker je tako lep in bi bili takšni tudi mladiči. Vendar se nisem pustil pregovoriti, saj vem, da je to koristno za Žaka, poleg tega pa je živali že nasploh, kaj šele zapuščenih, tako ali tako preveč,« še dodaja.
Ni rakun
Tisto, kar Sebastiana v zvezi z Žakom in drugimi ljudmi še vedno najbolj nasmeje, je, da jih veliko misli, da gre za mešanico mačka in rakuna! Kar pa seveda ni res. Nevsakdanja zanimivost teh košatih lepotcev pa je značilna črka M, ki jo imajo na čelu.
Sicer pa je Žak maček, ki mu nikoli ni dolgčas. Nikoli namreč ni sam. Čeprav je v hiši edini živalski predstavnik, je vedno v človeški družbi, zato je redko sam, pa še takrat le za kratek čas. Kadar je Sebastian odsoten, je Žak pri njegovih starših ali sosedih. Poleg človeške družbe ga od drugih živali, ki jih opazuje z okna ali terase, najbolj zanimajo ptice. Nikoli se jih ne naveliča opazovati in skakati z enega okna na drugega, da bi kakšno ujel. Do zdaj se mu je v vseh letih to posrečilo le enkrat samkrat, a jo je vrabec dobro odnesel po Sebastianovi zaslugi. Še bolj kot ptice pa obožuje muhe! In te obožuje v pravem pomenu besede. Komaj čaka, da se kakšna prikrade v stanovanje. Če bi lahko, bi jim kar sam na stežaj odprl vsa vrata in okna. Če je treba, muho potem lovi tudi po uro ali več skupaj, ne glede na to, ali jo ujame ali ne. »Velikokrat se vprašam, pa mi nikoli ni bilo jasno, kako se mu ljubi to početi tako dolgo, vztrajno in redno. Še posebej, ker je bolj lene sorte maček.«
Ko si zaželi mir, pa obožuje lenarjenje na soncu ali spanje na najbolj nenavadnih kotičkih. »Ne more se izgubiti, ker biva v hiši, smo ga pa že večkrat iskali, ker si zares izbira najbolj nevsakdanja mesta. Velikokrat se mu zaradi tega nasmejimo, prav tako velikokrat pa se tudi čudimo, od kje mu takšne ideje,« pripoveduje Sebastian.
Sebastian je med drugim tudi poskrbel, da v stanovanju za Žaka ni nevarnosti. »Sicer nikoli ni imel te navade, a vseeno sem poskrbel, da nima možnosti žvečenja kakšnih kablov in podobnih stvari. Prav tako nimam nobenih lončnic, ki bi bile zanj škodljive in nevarne. Nimam, denimo, oleandrov, difenbahij, božičnih zvezd, mlečkov in podobnih rastlin, ki so strupene za mačka. Na voljo ima mačjo travo in druge rastline, ki so zanj primerne in koristne,« nadaljuje. Fanta, očitno, kljub kompromisom in obojestranskemu popuščanju, znata odlično poskrbeti zase, za svoje sobivanje in prijateljstvo. Pa čeprav Sebastian, vsaj kolikor je znano, ne lovi muh, Žak pa ne poskakuje v taktih zumbe …
Roman Turnšek
Objavljeno v deseti številki revije Mucek
