Pogovor: Boštjan Klun

Če ne dedec, maček

Najbrž ni potrebno posebej poudarjati in tudi nikogar nePogovor-Boštjan-Klun bo začudilo, da pri iskanju sogovornikov za rubriko portretov in pogovorov z znanimi slovenskimi imetniki hišnih ljubljencev sam pogosto ali skoraj vedno ugibam, kakšne sorte  živaloljub je sogovornik. Ker sta reviji Mucek in Kužek specifični, o mačkah in psih torej, gre tudi ugibanje v tej smeri. Takšno uganjevanje zna biti tudi zanimivo. V nekaterih primerih namreč človek ugane, spet v drugih udari mimo, kot se reče. Kakorkoli, zanimivo je, da pri voditelju in moderatorju Hitradia Center Boštjanu Klunu o tem sploh nisem razmišljal. Pa če verjamete ali ne. Ali imajo doma kakšnega hišnega ljubljenca ali ne, to seveda že. Kaj več in o tem, ali psa ali mačko ali kakšno drugo vrsto živali, pa ne. Pa se je na koncu izkazalo za precej smešno, če tako rečemo. Zakaj? Ker je prav v tem primeru nerazmišljanja bilo tako, da pri Klunovih niso imeli le ene, ampak več mačk …

(((ZANAROCNIKE)))

No, roko na srce, če si lahko dovolim pripombo malce izven novinarskega konteksta, se mi Boštjan Klun namreč sploh ni zdel človek, ki bi dajal vtis bodisi bolj mačje bodisi bolj pasje naravnanega. Ne vem zakaj, a če bi ugibal, se nikakor ne bi mogel odločiti in še manj uganiti, v katero smer v njegovem primeru pes bolj moli taco ali pa maček rep.

No in potem se je izkazalo, da gre za mačjeljubca. Kot pravi sam, je Boštjan absolutno mačji tip človeka. In vsaj malce še dodatno preseneti, ko doda, da če bi se reinkarniral, bi se najraje prav v te štirinožne zverinice. Če se pošalimo, bi torej če ne dedec, bil maček. In od kje takšno, brez pretiravanja rečeno, silno mijav navdušenje?

»Odraščal sem v družini, kjer mačke niso bile pogosti spremljevalci, meni pa so kljub temu bile že od malega všeč. Zato sem pred dvajsetimi leti bratu za rojstni dan poklonil muca. Od takrat so v Izoli pri nas mačke vedno dobrodošle. Včasih pridejo same, kdo ve od kod, in ostanejo pri nas, tako da smo jih kar nekako po pravilu vedno imeli nekaj in ne le ene. Nazadnje pa sta šla starša po eno v zavetišče,« pravi.

Zakaj ga med hišnimi ljubljenci tako zelo navdušujejo prav mačke, še sam težko natančno pove. Zagotovo pa med njimi najbolj obožuje takšne, ki imajo v sebi malce divjosti. »Ko sem živel v Luciji, smo imeli dve mačji posvojenki. Bili sta pretežno zunanji, noter skorajda nikoli nista prišli. Oboževal sem ju, ker sta prišli, se najedli, malce počili in spet šli na pohod. Ne nujno daleč in za kdo ve kako dolgo, a vendarle. Včasih, ne vedno, sta se pustili tudi božati. Všeč mi je, da je v teh bitjih kljub majhnosti v primerjavi z na primer tigrom ali levom tudi miniaturna zverinica. Majhna, a še vedno zverinica,« doda. Obe Lučanki sta bili posvojeni. Prišli sta od nikoder in ostali.

Zanimivo je tudi, da se Boštjanu mačke ne glede na pasmo in poreklo zdijo podobne ali enake kot ljudje. »Le da so za razliko od nas bistveno bolj iskrene. Mislijo nase, sebe in svoje potrebe dajejo v ospredje, ker so pristne, pa jim tega kljub temu, da niti ne skrivajo, ne gre zameriti. Posebej omembe vrednih pasjih izkušenj sicer sam nimam, a bi vseeno rekel, da je tudi to ena od razlik med njimi in mačkami,« meni.

Poreklo ali pasma mačke nikoli ni bilo nekaj, glede česar bi kompliciral. Mačka je, navsezadnje, mačka in mačka ostane, pa kakorkoli jo že obrnemo.

Kadar so bile same, kar je sicer neogibno, to ni bilo dalj kot en dan. In tudi prav skoprnela od pogrešanja ni nobena. Konec koncev en dan ni nevzdržno dolgo časa, poleg tega pa se tudi v času človeške odsotnosti v mačjem svetu godi marsikaj. Še posebej, ker mačke pri Klunovih niso nikoli bile striktno notranje. »Najraje imam, da se lahko prosto gibljejo, po želji in po mili volji prihajajo in odhajajo. Imajo mačja vratca, kar je nadvse praktično. V notranjosti smo pustili hrano in vodo, da je bilo zadostno poskrbljeno v času, ko nas ni bilo. Včasih se je zgodilo tudi, da smo se sami domov vrnili celo prej kot one,« nadaljuje.

Morda edine omembe vredne težave z njimi so bili le prevozi in kopanje. Ali je šlo za odpor do avtomobila ali pa bolj zaradi vožnje k veterinarju, je težko reči, a v vsakem primeru je bil obvezen transportni mačji boks. Pri tem so se znašli in jim te bokse tudi sicer dali na voljo za uporabo tudi doma. Tako je bila vožnja malce manj stresna, obenem pa poskrbljeno tudi za varnost. Muca je konec koncev muca in nikoli ne veš, kaj za razliko od večine psov lahko mimogrede zakuha v avtu. Obneslo pa se ni niti kopanje. Odločni mijav upor je bil namreč vsakič tako krčevit, da je postalo končno jasno, da iz te banje ne bo čiste mačke. A ker so bile muce po večini kratkodlake, veliko pa so se čistile tudi same, s higieno ni bilo kakšnih večjih nevšečnosti. A če so se že kopelim izmuznile, pa se nobena od Klunovih žametnih šap ni izognila sterilizaciji ali kastraciji.

Mački je Boštjan nazadnje v čisto pravem pomenu besede imel pred nekaj leti. Našlo ju je njegovo takratno dekle in ju rešilo siceršnje gotove smrti. Parček je tako ostal pri njih.

Trenutno v njihovem domu ni mijavkanja. »Ob dveh otrocih si ta hip še ne upamo omisliti muc, vsekakor pa jih nameravamo imeti spet v bližnji prihodnosti. Otroka bosta do takrat že toliko stara, da bosta lahko kos obveznostim in odgovornostim, ki ju zahteva hišni ljubljenec. Otrok seveda ne moreš in ne smeš obremenjevati, prav nič pa ni narobe, če imajo kakšno obveznost. Na ta način se učijo tudi dolžnosti in odgovornosti, kar bodo potrebovali tudi kasneje v življenju,« še pove.

Zanimivo pa je, da je Boštjan kljub temu, da mačke res rad opazuje in da so zanj neverjetno lepe, spretne ter premetene živali, čisto malce tudi vraževeren. Ali pa gre za spoštovanje do črne barve? »Vsakič, ko mi kakšna črna mačka prekriža pot, se spomnim, da je na vsaki tudi vsaj ena dlaka bela, da mi ni treba skrbeti in da ne bo nobenega uroka, hehe,« še pravi.

Roman Turnšek