Speljal prijatelju
Kako k nam pridejo hišni ljubljenci, je različno. Nekdo si želi točno določenega živalskega prijatelja, drugemu se zgodi naključje, tretjemu višja sila, četrtemu spet kdo ve kaj … Verjetno pa ne glede na vse ni veliko primerov, ko živalsko kepo spelješ prijatelju. In to dobesedno, v pravem pomenu besede. Eden tistih, pri katerih se je naredilo tako, je tudi glasbenik Roko Bažika. Pevec, kitarist in avtor, ki je zanimiv tudi zaradi tega, da v Sloveniji ustvarja hrvaško, je namreč enemu od prijateljev speljal mijavkajočo lepotičko. Preden kdo poreče aha ali kaj podobnega, je resnici na ljubo treba povedati, da je ni sunil. Preprosto, kot rečeno, pač speljal. Mogoče bo kdo rekel tudi, da to ni lepo, a vendarle. Se zgodi. Dokler ne gre še za kaj drugega, kakšno dekle na primer, najbrž še ni konec sveta. Kako se bosta prijatelja zmenila med seboj, pa ni naša stvar, niti ne stvar pričujočega članka.
Roko še nikoli ni imel mačje hišne ljubljenke in je v teh stvareh tako rekoč bos. A enkrat je v vsaki stvari in za vsakogar prvič in zaradi tega pač še nihče ni umrl. Imeti hišno žival je resda odgovornost in obveznost, a naučiti se vsega povezanega s tem, ni kakšno prehudo ali preveč zapleteno delo. Nasveti, zanimanje, malce brskanja tudi po spletu in podobno naredi svoje.
Kako je torej glasbenik, ki je poleg tega, da ga štejejo med najboljše v mladi generaciji, znan tudi po domnevnih ali dejanskih romancah z nežnim spolom, prišel do pepelno modre lepotičke? (((ZANAROCNIKE)))
Na obisku pri prijatelju je videl mlado muco in s svojo prisrčnostjo mu je takoj padla v oči. Mogoče še bolj zaradi pepelnato modre barve, a njena simpatičnost in razigranost pač nista nekaj, česar človek ne bi opazil. Skakajoče bitje je bilo resda sicer prijateljevo, ampak kje piše, da bi muca morala tam tudi ostati?
Prijatelj je sicer debelo pogledal in sprva mislil, da se Roko šali, a ni bila šala. Resda je njegovo mačjo željo najprej spodbudil videz, vendar ni ostalo le pri tem. Ko se je izkazalo, da Roko resno razmišlja o posvojitvi muce, je bilo potrebno sploh videti ali se bosta prijatelja lahko dogovorila o tem ali ne. Poleg tega pa je za žival, pa najsi gre za še tako majhno muco, treba imeti pogoje. Čas, prostor, denar in podobno. Skrbeti za mačko, kljub odgovornosti, vseeno ni stvar, ki ji človek ne bi bil kos, ampak samo od sebe pa se tudi ne zgodi nič. Roko v času obiska in porojene želje seveda ni doma imel ne hrane, ne košare, ne mačjega stranišča, ne posod, ne ničesar drugega, še najmanj pa izkušenj, zato muce na poseben jurišni način ni odpeljal. Prav nasprotno. S prijateljem sta se dogovorila, da najprej še dodatno in še enkrat razmisli o zadevi, jo prespi, nato pa se bo videlo kako dalje. Velika želja gor ali dol, najprej je doma sploh treba imeti osnovne stvari, brez katerih si sobivanja mačke pač ni moč niti predstavljati, kaj šele prakticirati.
Roko si je tako vzel čas za dodatni razmislek o zadevi in za tehtanje vseh razlogov za in proti. Kot glasbenik si delovni čas sicer lahko prilagaja in službeno ni odsoten osem ali več ur skupaj ter vsakodnevno, a vendarle vse ni mačji kašelj. Bo muca izključno hišna? Bo zunanja? Ali pa oboje? Kako bo z njo v času njegove odsotnosti? Počitnic? Je stvar vendarle morda preveč obvezujoča in odgovorna? Bi skrb za kosmato kepico vzela preveč časa?
Po razmisleku se je na koncu odločil, da vendarle poskusi. Nemogoče težka stvar imeti muco najbrž kljub vsemu vendarle ni in ne more biti, saj jih sicer ne bi imelo toliko in toliko drugih ljudi. Nima izkušenj? Preživi se tudi brez tega. Na začetku jih ni imel nihče, pa so se vseeno naučili. Človek ima vedno možnost vprašati za nasvet, pobrskati po spletu, se obrniti na veterinarja, trgovino za male živali in drugo. Poleg tega je bil velikega pomena tudi mucin odziv. Čeprav drži, da kot ljudje tudi vse mačke tega sveta niso enake, je simpatija očitno bila obojestranska. Tako kot je namreč mala sivo modra žametna šapa bila všeč Roku, je očitno bil tudi on simpatičen njej. Ob prvem srečanju se namreč zaradi neznanega človeškega obiska ni potuhnila ali celo zbežala, ampak radovedno takoj prinesla poleg svoj mačji nos. Obiski, juhuhu, bi se temu reklo. Obiskovalca si je ogledala, ga ovohala, ugotovila da ima neverjetno odlične žvečilne vezalke in krasno jakno ter hlače, ki so kakor nalašč ali pa celo tudi kar dejansko narejeni prav za mačje plezanje. Edina škoda je mogoče bila le to, da obiskovalec nima daljših las, saj bi jih bilo prav imenitno navijati in se obešati nanje. Ampak saj bodo zrasli …
Roko je bil presenečen nad tem koliko energije se skriva v tako majhnem bitju. Skakanje, tekanje, plezanje, prevračanje, … Kot pravi, toliko energije še sam nima, pa premore kar precej kondicije. Resnici na ljubo, ga je ta neusahljiva količina energije kar malce prestrašila. Drugače povedano, če se muca obnaša tako že do neznanega človeka, kaj in kako bo šele takrat, ko se bo privadila? Da bi se takole kolovratilo in razgrajalo naokrog podnevi in ponoči?
Ampak na koncu je vendarle pretehtala odločitev, da posvoji tekajočo sivko. A s prijateljem sta se vseeno dogovorila za varnostno varovalko. Če bi se izkazalo, da ne bi šlo, lahko muco vrne. Kako bosta vozila in kako zvozila, se še ne ve in se še ne da reči. Ta hip je, kot pravimo, še vse v zraku. Ampak čisto mogoče pa je tudi, da bo pepelno modra lepotička že v naslednjem Rokovem videospotu. Saj, navsezadnje, le kdo ve?
Roman Turnšek
Objavljeno v trinajsti številki revije Mucek
