Prijatelji za terapijo
Nace Junkar je zagotovo eden od tistih ljudi, ki verjamejo reku, da živali vračajo dobroto in prijaznost. Navsezadnje je to preizkusil na svoji koži, zato ve in razume. Prav tako pa ve, da so živali lahko odlične tudi v terapevtske in zdravstvene namene. Ker je tudi to izkusil sam.
Pred več leti je nekaj let imel morske prašičke. Dobil jih je bolj kot ne po naključju, a so mu bile ljubke glodajoče živalce všeč. Ko jih ni bilo več, se kar nekaj časa ni odločil za nobeno hišno žival. Ne za morskega prašička, ne za katero drugo. A kljub temu, da čisto svoje, v pravem pomenu besede, ni imel, je vseeno bil precej v živalski družbi. Pse, muce, sobne ptice, papige in druge so imeli nekateri iz vrst njegovih prijateljev in sodelavcev, v Kostanjevici na Krki pa je v času, ko je bil tam, skrbel tudi za okoliške muce. In enako je tudi na Primorskem. (((ZANAROCNIKE)))
Pevec in pevski pedagog se pogosto mudi na Obali, saj obožuje slovensko morje, poleg tega pa tamkajšnja klima ugodno vpliva tudi na njegovo zdravje in počutje. Kot je znano, že vrsto let trpi tudi za depresijo in je bil med prvimi znanimi slovenskimi obrazi, ki so javno ne le priznali, ampak tudi odkrito spregovorili o bolezni, ki sicer še vedno v precej primerih velja za tabu. Bolezen kot takšna je različna od človeka do človeka, po pogostosti, intenzivnosti in podobno, zagotovo pa gre za vse prej kot lahke stvari. Bolezen namreč ne izbira in ne obide niti znanih. Nacetova je bila huda in blažil jo je tudi z zelo močnimi zdravili. Potem pa se mu je nekega lepega dne zgodila zanimiva izkušnja …
K hiši prijateljev, kjer stanuje, ko je na morju, so se po naključju druga za drugo zatekle štiri muce. Šlo je za prostoživeče, nikogaršnje mačke, zato so jim pomagali s hrano. V želji socializirati jih in navaditi na ljudi, zaradi kasnejšega oddajanja v nove domove, so jim počasi odpravljali nezaupljivost, a na koncu se je zasukalo tako, da so vse ostale pri njih. Oziroma bolje rečeno vsi, saj so po naključju vsi korenjaki.
Najbolj pristno prijateljstvo sta spletla Nace in Jovi. Pred dvema letoma je v grmovju ob cesti nekega večera zaslišal prestrašeno mijavkanje. Družbi, zbrani na terasi, je pokazal smer od koder je prihajal zvok. Zanimivo je, da nihče od druščine kljub pozornemu poslušanju ni slišal ničesar, Nace pa je bil prepričan, da se ne moti, pa čeprav sliši samo on. In so se podali med grmičevje, da stvari pridejo do dna. Ko so prinesli najdenega skritega mucka, se je Nace odločil, da bo Jovi, kot je bil eden od njegovih morskih prašičkov. Ime je kratko, simpatično, obenem pa tudi primerno za oba spola. Čeprav do takrat še nikoli ni imel mačke, ki bi bila čisto njegova v pravem pomenu besede, se je ob pogledu na malo bitje takoj odločil. Mucek bo ostal pri hiši! Malo mleka, dvig v naročje … In prijateljstvo se je začelo. Mucek se mleka sprva ni dotaknil, zato je Nace poklical prijateljico Janko Bončevo, ki ima dolgoletne izkušnje z živalmi. V pol minute je bila stvar urejena, kajti rekla je, naj pomoči prst v mleko, da bo mucek videl, in mu namaže smrček. Ker vlažnega smrčka mucek ni prenesel, se je obliznil in ugotovil, da je to hrana. Ves izčrpan je tako dobil vase tekočino in hrano, kmalu zatem pa tudi mačjo konzervirano hrano, ki mu je šla še bolj v slast.
Jovi se je navezal na Naceta in je zelo rad v njegovi družbi. »Zagotovo tudi zato, ker mu dovolim marsikaj, česar mu ne bi povsod. Maček ni trapast in natančno ve, kje mu najbolj ugaja!« pravi. Tako si je Jovi hitro izboril prostor, namesto v košari, tudi na postelji, kadar pa je Nace odsoten, pa najraje leže ali sede na njegovo blazino, majico in podobno.
Ena plus tri gratis
Jovi je sicer hišni muc, ki pa ima zaradi varnega okolja omogočen tudi izhod okoli hiše. In kot kaže, se je glas o kvalitetnem mačjem polpenzionu hitro razširil tudi med ostalimi mijav kožuharji, saj opravljanje in prenašanje čenč tudi v mačjem svetu očitno nikoli ne miruje. Kmalu za Jovijem se je namreč pri hiši znašel še en muc, ki so ga poimenovali Fredi. Čeprav so na tihem pričakovali, da bo Jovi nad prišlekom zavihal nos, in da utegneta pomeriti pesti, sta se fanta na veselje vseh hitro spoprijateljila. Čeprav kakšne omembe vredne starostne razlike med njima ni, je Jovi prevzel nalogo hišnega mačjega inštruktorja. Kje in kdaj se obeduje, da se uleže, ko se posluša glasba in podobno. In predvsem, kako okrog krempljev vrteti Naceta, ki je v teh stvareh prava mala mačja malica.
Lansko leto sta začela na lepem prihajati k hiši še dva muca. Nihče ne ve natančno od kod sta se vzela, a začeli so ju redno opažati. Sprva sta prihajala na skrivaj, če je ostalo kaj hrane, kasneje pa sta se udomačila in zdaj so pri hiši štirje mušketirji. »Kot da bi nadoknadil za vse za nazaj,« se smeji Nace, misleč na čase, ko ni imel nobene živali. Korenjaki so seveda tudi kastrirani, saj drugega niti misliti ni bilo. »Rad skrbim zanje in lep občutek je, da si nekomu pomagal. In tudi, ko ni obiskov zaradi muckov ni nikoli dolgčas,« pravi. Z dobrim pa tudi njemu vračajo žametni lepotci. Nanj namreč vplivajo pomirjujoče, kar je za Nacetovo dobro počutje nadvse dobrodošlo in koristno. Pa četudi znajo sem ter tja, tako kot pravzaprav ljudje, tudi stopiti na živec …
Ker je Nace večino leta na Obali, na »njegovo« plažo pa prihajajo tudi ljudje s svojimi kužki, doživlja vsakdanje druženje tudi s pasjimi lepotci. »Po navadi vsakega že od daleč ogovorim in že miga z repom, ko prihajam proti njemu in njegovim lastnikom. Pred mnogimi leti sem se nekje naučil, da je treba psu najprej dati svojo dlan, da jo povoha in s tem ve, s kom ima opraviti, dobi pa tudi prvo zaupanje. Tako naredim vsakič. Preden to naredim, seveda pozdravim lastnike, ampak skoraj polovica kužkov že kar priteče k meni,« pravi.
Ko se s plaže vrne nazaj, mucki zelo dobro poznajo zvok njegovega avta, motorja ali korakov in po Nacetovem tuširanju kot v vrsti pri vojakih čakajo na obed. Jed dobijo vedno na krožnikih. »Zavedajo se, da je Jovi glavni, še bolj se tega zaveda on, ki se tudi vedno zelo visoko nosi in neznansko rad pozira fotoaparatu. Spreminja svoje izraze in poze telesa. Če ga denimo fotografiram na oljki, je to tako rekoč norost. Naredim lahko sto popolnoma različnih fotografij. Jovi in Fredi sta popolnoma domača, vsak drugačnega karakterja, a predana in hvaležna. Če me nekaj dni ni, Jovi hoče spati v mojem apartmaju. Če se ne počutim dobro, ob meni dežurata eden ali drugi. Jovi pa skrbi zame kot kužek, saj se mi brez njegovega dovoljenja ne sme nihče približati. Zelo sem mu hvaležen,« doda.
Roman Turnšek
Objavljeno v dvanajsti številki revije Mucek
