Zagotovo je na nek način zanimivo, da se pevka Maja Prašnikar kljub glasbenemu udejstvovanju v medijih nikoli ni kaj veliko pojavljala s svojimi hišnimi ljubljenci. Pa imajo v družini psa, muco, sobno ptico … Preprosto se ni.
Zgodba o njeni muci Mici pa je ena tistih, ki niso prav vsakdanje in ki se ne dogajajo tako rekoč za vsakim drugim vogalom, torej naravnost idealna za našo revijo!
Mici, kot bi lahko rekli, se namreč uči filipinščine. Ampak preden zelo debelo in docela nejeverno pogledate, naj povem, da se ne uči govoriti, ampak mijavkati. Težko bi sicer rekli, kakšna je filipinska mijav govorica, a nekaj že mora biti na tem, da se žametna kosmatinka uči tamkajšnjega narečja. In kaj za vraga ima neka mačka, pa četudi znane lastnice, opraviti s filipinščino, se verjetno sprašujete. Hm, kar precej. Mici se je namreč prav te dni preselila na Filipine. Oziroma sta se tja preselila Maja in njen partner Klemen, Mici pa je družinski član in je zato nekaj povsem vsakdanjega in edino logičnega, da je z njima odpotovala tudi ona. (((ZANAROCNIKE)))
Sam ali v družbi, iz Ljubljane do Filipinov pač ni blizu že za človeka, kaj šele za štirinožca. Mogoče je malce lažje za psa, za muco pa takšna pot zagotovo ni mačji kašelj, pa naj bo po značaju ali navadah kakršnakoli že. No, pa tudi sicer. Ste že kdaj slišali za pasji kašelj? Verjetno ne.
Poleg tega je tako kot za človeka v takšnih primerih potrebno kup stvari urediti tudi za muco. Potni list, cepljenja, veterinarske preglede, mikročipiranje, posebni potovalni box in druge stvari. In ker zraven med drugim sodi tudi stanovanje, kjer se bo živelo, vsekakor ne gre za šalo, ampak precej intenzivno hojo od enih do drugih vrat, informiranje in še in še.
Zagotovo se bo neupravičeno kdo vprašal, kako to, da se je par sploh odločil s seboj na tako dolgo pot vzeti tudi kosmatinko. A je ne bi bilo lažje in bolj praktično pustiti sorodnikom? Ji poiskati nov dom?
Maja in Klemen sta se vsega tega zavedala, a kljub nenavadnosti in nevsakdanjosti situacije je v poštev prišla samo ena stvar, in sicer, da na Filipine poleti tudi Micka. »To je naš družinski član. Pika. Kdor razume, razume, kdor ne, pač ne. Seveda se nisva odločila kar na vrat na nos in tako rekoč preko noči, ampak so stvari nekaj časa zorele in sva tudi veliko razmišljala, tehtala … Navsezadnje je tudi v zvezi z nama cel kup stvari, ki jih je bilo potrebno urediti. Res je sicer, da bi muco lahko pustila pri starših enega ali drugega in da bi tam bilo zanjo zelo lepo poskrbljeno ter bi midva bila brez skrbi, a to ni to. Poleg tega, da jo štejeva za družinskega člana, je Mici tudi zelo navezana na naju. Še posebej na Klemna, ki jo je še kot čisto majhno našel v gozdu. Zato karkoli drugega, kot da gre z nama, sploh nikoli ni prišlo v poštev,« pravi Maja.
Poleg tega je Mici posebna muca s čudovitim značajem. Kot pravita Klemen in Maja, ima lastnosti, ki jih večina mačk nima in ki tudi niso ravno značilne za mačji rod. Poleg tega je po značaju zelo trmasta. A tudi mačja mula enkrat skopni in še vsaka mačka se v nekem trenutku preneha kujati. Ampak pri Mici ni prav dobrodošla stvar to, da se ne pusti božati nikomur, razen lastnikoma. Ker se obenem izredno rada boža, bi to utegnilo predstavljati veliko težavo, če bi morala v začasni ali celo trajni novi dom. Poleg tega se v nekaterih stvareh obnaša in reagira povsem po pasje in nič kaj mačje. Zvečer, denimo, na žvižg skoči na posteljo in zaspi, da o drugih stvareh niti ne govorimo.
Ko je dozorela odločitev o selitvi na Filipine, je bilo poleg vsega drugega potrebno muco pripraviti tudi na dolgo pot, kajti kljub morebitni vajenosti stvar ni preprosta. Maja in Klemen sta zato pravočasno začela Mici intenzivno navajati na vožnjo z avtomobilom s pogostim jemanjem s seboj. Kadar sta šla denimo v Bohinj za vikend, sta jo vedno vzela s seboj. Prav tako sta jo puščala malce na vrtu. Lahko si ogleduje in pohajkuje ali poležava okrog hiše, ko pa se ji zahoče, lahko kadarkoli pride v stanovanje. Razen zvečer, ko ima določeno uro, ob kateri mora hočeš nočeš notri. »Resda bomo na Filipine potovali z letalom, po Sloveniji pa se vozimo z avtom, a je vseeno praktično. Razlika je namreč le v tem, da se pelješ po tleh ali zraku, peljati pa se moraš v obeh primerih. Na ta način se bo povsem in pravočasno navadila vožnje, ne bo imela težav zaradi slabosti in podobno. Sicer pa ji lahko za lažjo premostitev še vedno damo tudi pomirjevala ali uspavala. Poleg tega je pomembno tudi, da nima strahu pred novim okoljem, čeprav gre za drugačnost in da se bo lažje ter hitreje privadila,« nadaljuje Maja.
To je namreč pomembno, saj bi selitev lahko pomenila tudi pravi šok. Tako kot ljudje se namreč med seboj razlikujejo tudi živali in verjetno ni majhna zagata, če takoj ob prihodu v novi dom na drugi konec sveta trčiš ob depresijo, stres, vedenjske motnje in podobno.
Mici je zaradi pohajkovanj po Sloveniji doslej spoznala že nekaj različnih okolij in se tako nekako navadila, da to zanjo ni šok ali celo nepremostljiva težava. Maja zato upa in pričakuje, da tudi na Filipinih ne bo težav. »Poleg vsega omenjenega je tam še ena prednost, ki bo zagotovo prišla prav. Mici je namreč tako kot jaz zelo zmrznjene sorte. Tam je vse leto poletno vreme, tako da naju ne bo zeblo,« pravi.
In kako se bo sporazumela in ujela s tamkajšnjimi mačkami? »Tako, kot se bova midva s krajani. Navaditi se bomo morali drug drugega. Prijaznost in lepa beseda praviloma najdeta lepo mesto. Midva se bova pomenila po človeško, ona pa po mačje, haha,« se smejita s Klemenom.
To nikakor ni nepomembno, saj nameravajo v tujini zaenkrat ostati kakšno leto. Mogoče se nato vrnejo domov, ni pa izključeno, da jo mahnejo še kam drugam. »Kdo pravi, da bi moral človek vse življenje živeti na enem mestu, ko pa je toliko čudovitih delčkov sveta, ki jih je vredno odkriti? Ker sva oba velika avanturista, se zelo veseliva spoznavanja novih kultur, veselih ljudi, hrane … in če sem čisto iskrena, bo glede na stanje v Sloveniji to res prijalo. Velika mera poguma, pozitivnih mislih in vse se da če se hoče! Tukaj zaenkrat nimava kaj izgubiti, vrneva pa se lahko kadarkoli s čudovito življenjsko izkušnjo,« še zaključita.
Ni kaj, trio je očitno zares ena pustolovska družba, ki sodi skupaj. In, navsezadnje, kaj bi bilo s tem narobe? Živi se namreč le enkrat. In tisto, kar je zamujeno, se ne vrne več. Ne pravijo zaman, da je v življenju treba in vredno povohati vse, kar te zanima. Zatorej pogumno! Pa srečno …
Roman Turnšek
Objavljeno v enajsti številki revije Mucek
