Matija Puž: Mačke zaradi mame

Če bi rekli na splošno, zares velja, da v družinah velikokrat, če ne celo največkrat, izprosijo hišnega ljubljenca otroci. Starši iz različnih razlogov nemalokrat popustijo, drugič spet ne. Žal se velikokrat zgodi tudi, da gre za prenagljeno odločitev brez razmisleka, takšne zgodbe pa žalostno in predvsem človeka nevredno končajo. Kljub temu pa ni malo staršev, ki se za hišnega ljubljenca odločijo preudarno, z razmislekom in zavedajoč se, da bo marsikatera ali celo večina obveznosti njihova dolžnost. Vendar ob pravilnem odnosu in vzgoji je izkušnja z živalmi za otroke pravzaprav nadvse dragocena, če jim jo omogočimo na primeren način. Tudi za slovenskega glasbenega lomilca ženskih src Matijo Puža je bila.

Na življenje v družbi hišnih ljubljencev je vajen od malih nog. Kolikor daleč nazaj se spomni, je pri njih doma vedno bila kakšna žival ali celo več in večinoma so bile to mačke. Morda je šlo zgolj za naključje. Pri tem je zanimivo, da oni niso bili tisti, ki so si izbrali ljubljence, ampak so ti prihajali k njim sami. V njihov dom so namreč sprejeli pet zapuščenih mačk, ki so se vsaka svojega lepega dne znašle pred vrati. Matijeva mama je brezdomčke hranila, po nekaj dneh pa so sklenili, da ostanejo pri hiši. Kam naj sicer gredo sirote, ki niti še ne znajo in niso zmožne same poskrbeti zase? Odrasle mačke so čisto druga zgodba, saj jih drugače in drugod vodijo tudi njihove poti, mladički pa …

In tako se je začelo. Ker se je na njihovem pragu vsake toliko znašlo in se še vedno znajde kakšen mačji zapuščenec, v izogib prevelikemu številu domove zanje poiščejo pri prijateljih, sosedih in znancih.

»Neko časovno obdobje smo skoraj vse, ki jih poznamo, obdarjali z mačkami. Izognili so se le tisti, ki so mačko že imeli, pa še ti ne vsi! Imeti živali je lepo, a je tudi obveznost, ki zahteva čas, stroške, delo in drugo, zato je prav, da ostanejo v sprejemljivem številu,« pravi Matija. In tudi smisel takšne pomoči je prav v tem, da se živalim pomaga, se jih oskrbi, pozdravi in podobno, nato pa poišče nove primerne domove. Če ob delu s srcem ni tudi dela s pametjo, hitro pride do kopičenja, s tem pa do nepotrebnih zapletov in težav.

Kakšnih posebnih izkušenj s psi pri Puževih sicer nimajo, saj so očitno ena redkih tako imenovanih mačjih družin. »Čeprav zaradi tega težko primerjam, vendarle poznam dovolj ljudi s psi, da vem, da gre sicer v obeh primerih za hišne ljubljence, a da sta si kot živalski vrsti povsem različni. Seveda se dá oboje učiti in naučiti, a pes nikoli ne bo mačka in mačka nikoli pes. Zanimivo je tudi, da je nemalo ljudi, ki so izrazito bolj za eno od teh dveh vrst hišnih živali. Najvažnejše je, da se za živali skrbi, kot je potrebno. Ni povsem iz trte namreč izvit pregovor, da kdor ne mara živali, tudi ljudi ne,« meni.

Njihove mačke, kot jih v smehu opisuje Matija, so čistokrvne kmečke mešane zverinice. Porekla z vseh vetrov, obeh spolov, različnih značajev in starosti. Bivajo v hiši, a so velik del dneva okoli nje in tudi na vrtu. Ker so živali kastrirane in sterilizirane, se zadržujejo v domačem okolju in ni težav s potepanjem, pretepanjem z drugimi mačkami in podobnim, čeprav pri čuvanju domačega teritorija niso nič kaj pretirano ljubeznive. Sterilizacija in kastracija sta danes rutinski in nujna posega. Pomenita večplastno koristnost, in sicer tako za samo žival kot za lastnika. Zaradi preprečitve gonitvenih ciklusov, prirasta nepotrebnih mladičev in vseh nevšečnosti, povezanih z mačjimi ženitvami, sta posega za žival koristna tudi zdravstveno. Med drugim sta dva od dejavnikov, ki lahko podaljšata tudi življenjsko dobo. »Danes sta sterilizacija in kastracija že osnovni sestavini splošne oskrbe mačk,« pravi Matija. (((ZANAROCNIKE)))

Med oskrbo poleg ustrezne hrane sodijo tudi vsakoletno cepljenje, veterinarski nadzor, česanje in seveda osovraženo kopanje. »Ampak mama, čeprav jih ima nadvse rada, tukaj ne pozna usmiljenja in ne popušča. Kar mora biti, mora biti,« pravi pevec. Očitno so to dojele tudi kosmatinke, ki se jim sicer dlaka pokonci postavi že samo ob omembi besede kopanje, zato potrpijo, da je čim prej mimo. Česanje menda še nekako gre in se tolerira, kopanje pa … To pa je čisto druga in drugačna zgodba! A vse se dá, če se le hoče!

Kot pripoveduje Matija, je bila odločitev, da mačke ostanejo pri hiši, stvar celotne družine. Oče in mama sta bila za to, da se jih obdrži, a le pod pogojem, da bodo pri oskrbi pomagali tudi on in njegova dva brata, o čemer sta se z njimi temeljito pogovorila. »Ob ne pretežkih, a kljub temu naloženih obveznostih, smo se dodatno naučili odgovornosti in reda. Seveda je glavno delo padlo na starša, a vseeno živali pri hiši niso ostale le zaradi naših otroških trenutnih muh, ampak smo imeli svoje dolžnosti z njimi,« se še spominja.

Čeprav zadnja leta zaradi študija, dela in petja živi v Ljubljani, je ob vsakem obisku doma del njegovega časa namenjen tudi mačkam. V Ljubljani si zaradi pomanjkanja časa vsaj do nadaljnjega ne more privoščiti živali, a tudi to je del odgovornega in zrelega razmišljanja, ki sta mu ga vcepila starša. »Če nimaš pogojev zanje, jih ne imej,« je preprosto dejstvo o hišnih ljubljencih, ki se ga je naučil od mame in očeta. Gre namreč za živa bitja, ki poleg prijetnosti pomenijo tudi obveznost, skrb, stroške in podobno. Zato pa s toliko večjim veseljem ob vsakem obisku doma zdivja in kolikor le more iz reda spravi žametne kosmatince. Še najraje največjega, ki po videzu sodeč v sebi nosi mešano poreklo z norveško gozdno mačko in ki je pri kopanju najtrši oreh. »Užitek jih je crkljati in mečkati, ker so vsi rejeni in mehki, obenem pa nadoknadim še za naprej,« se smeji Matija, ki ga v bližnji prihodnosti ne bo kmalu domov na obisk. Pripravlja namreč dve novi skladbi, poleg tega pa ima tudi študijske in delovne obveznosti, kar mu glede na resno in sprotno delo vzame tudi veliko časa.

 

Roman Turnšek

 

Objavljeno v tretji številki revije Mucek