Ravnokar sem preživel mesec, ki mu ljudje pravijo veseli december in je zadnji v človeškem letu. Kot se za december spodobi, je bil mrzel, kar me ni pretirano zanimalo, ker sem ga preživel v naročju mojih služabnikov oziroma na njihovih dekah in pregrinjalih, česar niso bili posebno veseli. Ne razumem, zakaj, saj sem jim dobrovoljno odstopil veliko število svojih dlak, da jih zagotovo ne bo zeblo.
Ugotavljam, da so ljudje zelo nehvaležna bitja. Edina izjema je moja najdrajžja mala služabnica, ki se nad nami mucki prav nič ne pritožuje. Zdaj je že tako velika, da spi v svoji posteljici, jaz pa vanjo ne smem in to zaradi njenih staršev. Tako se moram zadovoljiti z mojo kosmato polico, ki visi na radiatorju v kuhinji. Ta je v veselem decembru polna dišečih dobrot (kuhinja, ne moja polica), zato smo z Eli in s Swiftijem organizirali stražo, s katero smo poskrbeli, da nam nič ne uide. Na srečo naši služabniki niso vegetarijanci (to je vrsta ljudi, ki jé samo zelenjavo), zato smo lahko preizkušali glavne sestavine za tatarski namaz, pa kak kos sira je tudi padel z mize. Za vsak slučaj smo ponoči, ko so naši služabniki spali, dobro preiskali kuhinjski pult, da slučajno ne bi kaj ostalo. Služabniki našega bedenja nad tem, da ne bi ostanki hrane privabljali mravelj, seveda ne cenijo, zaradi česar to počnemo samo takrat, kadar smo prepričani, da nas ne vidijo. Videli nas sicer niso, vendar je Eli kot po navadi pustila zajetne kupe dlak na pultu, zaradi česar smo bili deležni jutranje kritike. Služabnica je omenjala kolektivno krivdo, česar nisem prav dobro razumel, Swifty pa mi je razložil, da to pomeni, da jih slišimo vsi trije in to kljub temu da so na pultu samo dlake od Eli. Moji služabnici sem omenil, da se mi to ne zdi pošteno, pa je rekla, da sem sigurno tudi jaz kdaj skočil na pult in da je za to prav, da jih slišim. Da jo omehčam, sem se naredil strašno prijaznega in se ji ves dan nisem umaknil izpred nog. Glasno sem predel in milo mijavkal (delal sem se, da sem najbolj nesrečen maček na svetu). Bil sem zelo uspešen, saj sem za vse tri pridobil mojo najljubšo mokro mačjo hrano, za katero seveda ne smem delati reklame.
Ena od značilnosti veselega decembra je rastlina, za katero ne vem, kako raste, jo pa služabniki privlečejo v dnevno sobo in nanjo obesijo veliko igrač za nas mucke. Imenuje se novoletna jelka in raste samo kratek čas v veselem decembru. Moji služabniki je ne zalivajo in tudi korenin nima, njene veje pa so zelo trdožive. Lahko jih utrgaš, vržeš po tleh, služabniki pa jih enostavno poberejo in privijejo nazaj na deblo. Mislil sem, da je polna svežega soka in da jo lahko uporabim namesto mačje trave, zaradi česar sem ugriznil vanjo in ugotovil, da je brez okusa. Vrtnarka Eli me je oštela z neumnežem, ki ne ve, kaj je plastika, jaz pa sem ji zabrusil nazaj, da samo skrbim za higieno svojih zob (pravzaprav res nisem vedel, kaj je plastika, samo tega ji ne bi priznal za nič na svetu). Najboljši del novoletne jelke so igrače za mucke, ki jim ljudje pravijo novoletni okraski (igrače za mucke imajo v jeziku ljudi res veliko imen – stopnice, zavese, tuš kabina, najlon vrečke, kartonaste škatle, vezalke, knjige …). Letos sem že pred božičem razbil dva balona in zgrizel snežinke iz slame, do novega leta pa sem z jelke potegnil še lučke. Vrhunec praznične sezone pa je bil skupinsko delo – z Eli in s Swiftijem smo na tla zbili celotno novoletno jelko (nismo mi krivi, če se je nahajala sredi našega nogometnega igrišča). Mislim, da je odveč napisati, da služabnikoma naš odnos do novoletne jelke ni bil všeč. Glasno sta vzklikala naša imena in v prazno grozila, da bosta iz nas naredila polpete (takim provokacijam sploh ne nasedamo, ker tako ali tako vemo, da nas imata najraje na svetu). (((ZANAROCNIKE)))
Veseli december imam v resnici zelo rad, saj smo takrat tudi mucki deležni daril (»tudi oni so naša družina«, pravijo moji služabniki). Letos sem bil še posebno priden, zaradi česar sem dobil čisto novo rdeče pero na palčki, obilno zalogo moje najljubše mačje hrane in mačje priboljške. Darilo je dobila tudi Eli, kar je jasen dokaz, da imajo moji služabniki zelo kratek spomin (pozabili so, da so našli njene dlake na kuhinjskem pultu in da si v vodi, ki jo mi pijemo, umiva tačke) in tudi Swifty ni bil prikrajšan. Eli je na internetu zasledila, da je prav, da decembrsko obdarovanje poteka v obe smeri, kar naj bi pomenilo, da moramo tudi mi obdariti služabnike. Razmišljali smo, s čim jih lahko še razveselimo, ko smo pa vse leto zelo radodarni z dlakami, s krempeljci (kavč smo že skoraj popolnoma obdelali) in z zobki (čevlje sem naredil malo bolj zračne, da služabnikom v njih ne bo vroče). Pa se je Swifty spomnil, da bi se lahko v dobrodelne namene odpovedali kakšni igrači in hrani za mucke, ki jo naši služabniki še niso kupili. Glede na to, da imajo moji služabniki zelo radi mucke, tudi tiste zapuščene, jim je bila ideja všeč in odpravili so se po božičnih kosmatih nakupih. Če ne bi bil brezposeln, bi tudi jaz z veseljem prispeval kak evro. Služabnica je žalostno
pripomnila, da niso problem brezposelni mucki, ampak brezposelni ljudje, za katere december ne bo tako vesel, kot bi lahko bil. Slišal sem tudi, da so podražili mačjo hrano, kar res ni prav. Postal sem tako žalosten, da sem se tiho zavlekel v škatlo, kjer imajo služabniki pospravljene časopise in me ni bilo na spregled vse popoldne. Mislil sem na moje varovance iz Mačje preje, ki so sicer na varnem, vendar nimajo lastnega kavča in svojega služabnika, mislil pa sem tudi na vsa tista zapuščena bitja, ki sploh nimajo nikogar. Mojo služabnico je že pošteno skrbelo, kje sem, zato mi je radodarno odprla vrečko moje najljubše mačje hrane in mi kasneje dovolila kratek triurni dremež na postelji. Rekla mi je, naj ne bom žalosten, saj po svoje tudi jaz pomagam zapuščenim bitjem dobiti nov dom. Bo že držalo, saj sem že lep čas nazaj pomagal najti dom dvema muckoma, na mojem Facebook profilu redno protestiram proti kršenju mačjih pravic in delim slike muckov, ki iščejo dom. Če boste posvojili kakšnega mucka, pomagali poiskati super dom zapuščenemu bitju, podarili vrečo briketov ali pa se preprosto ne boste obrnili stran, kadar vidite zapuščeno živalico, vam bom tudi jaz zelo hvaležen. Sem namreč strašno prijazen in dobrosrčen maček, ki ima vse rad. Od preveč ljubeznivosti sem zdaj že malo utrujen, zimsko sonce, ki sije skozi okno, pa me vabi k počitku. Glede na to, da je dober spanec pol zdravja (velja tudi za mucke), se bom zdaj od vas poslovil. Mijav, mijavvv …
Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v četrti številki revije Mucek
