Mačji šport in ljubezen

truman-macji-dnevnikMačke smo najbolj nerazumljena bitja na svetu. Kot da ne bi bilo dovolj že to, da se do nas ne obnašajo kot do bogov, so si ljudje izmislili še računalniško igrico, v kateri je treba govorečega mačka na dveh tacah nahraniti, ga dati spat in peljati na stranišče (kateri maček pa za to potrebuje ljudi?). Tudi jaz, tako kot tisti virtualni maček, govorim, vendar za razliko od njega, ne širim laži o nas, popolnih bitij. Tudi prehranjuje se čisto napačno … Potem se pa čudim, od kje naši najmlajši služabnici ideja, da mački jemo pomaranče, čilije, ocvri krompir, čebulo in še bi lahko našteval. Služabnica pripravnica je virtualno zgago toliko hranila, da mu je morala kupiti celo fat burner. Ker nisem vedel kaj je to, sem malo pobrskal po internetu in ugotovil, da gre za nekakšnega piromana, ki požiga maščobe. Osebna trenerka Eli se je začela nesramno krohotati in me ozmerjati, da se za prevajanje ne uporablja internetnega prevajalnika in dodala, da bi fat burner namesto briketov potreboval tudi Fly. Jaz sem, za razliko od njega, pravi športnik in prvak v lovu na svinjsko rebro. Služabnik me je enkrat za spremembo ubogal in mi vrgel kos rebra, ki sem ga dvakrat vrgel v zrak (plen je potrebno utruditi) in ga oglodal, da od njega ni ostalo drugega kot kost. Služabnica mi je želela pokvariti trenutek športne slave in pikro pripomnila, da imam srečo, ker Eli v tistem trenutku ni bilo doma, saj bi tisto rebro nemudoma zaplenila in mi za zahvalo odtisnila tačko na gobček. Na srečo je bila preveč zaposlena z nabiranjem kondicije s skakanjem po zabojnikih biološkega otoka, ki se nahaja pred mojim dvorcem (Eli, ne služabnica). Ima tudi osebnega trenerja Kika, ki je iz teroriziranja tečne Eli naredil poseben šport. (((ZANAROCNIKE)))

Tudi služabnik se zaveda pomena gibanja, zato mi je aprila, ko sem praznoval rojstni dan, naredil telovadnico na prostem in jo poimenoval mačjak. Celi Eli je všeč, saj se izza mreže lahko šopiri, ne da bi Kiko lahko prišel do nje. Ne glede na to je poskusila iz mačjaka zbežati na svobodo, kar ji je uspelo samo enkrat, še preden sem ga lahko sam preizkusil. Služabnik jo je namreč uporabil za test, tako da jo je samo pustil v mačjaku, sam pa odšel na igrišče (to je mačjak za otroke) s svojimi mladiči. Ko se je vrnil, ga je Eli pozdravila izza grma rožmarina, ki ji služi za bunker pred Kikom. Njen drugi poskus pobega se je klavrno končal, pustil pa sledi na lesenem tramu. Prebrisana Eli se je sicer zagovarjala, da gre za praskalnik in da nikakor ni nameravala zbežati, vendar ji služabnika nista nasedla (na trenutke sta zelo inteligentna). Eli pa jima ni verjela, ko je služabnik oznanil, da mora prekopati vrt in da bo to storil na eno prostih sobot. Vrta se je res lotil s tako vnemo, kot Kiko preganja Eli. Iz svojega mačjaka sem mirno opazoval kako se je kadilo in prašilo in je pot tekel z njega. Služabnica je tiho pripomnila, da to počne samo zato, da bo potem imel izgovor za pitje piva v hladni senci. Ko je uspešno prekopal en kvadratni meter vrta, pa je oznanil, da se počuti kot bi štiri leta preživel na fronti. Služabnica pa je očitno jasnovidna, saj je pravilno napovedala, da si bo po taki bitki želel hladnega piva. Za spodbudo sem mu omenil, da je ravnokar prekopal Kikovo stranišče, česar bo zagovoto vesel, saj res ni primerno, da bi si na trdi zemlji uničeval krempeljčke. Služabnik pa je zagodrnjal, da bo Kiku uničil še kaj drugega, če bo samo grdo pogledal sadike čilijev, ki jih je vsadil na sveže prekopano stranišče. Spomnil sem ga, da če jaz ne bi ljubeče pogrizel komaj vzklilih rastlinic, ne bi imel kaj saditi. Namesto pohvale sem bil deležen grdega pogleda, zato sem se protestno umaknil v posteljico najmlajšega služabnika.

Dojenčke imam zelo rad, zlasti če ne hodijo sami po svetu in so tiho. Imajo celo vrsto ležišč, dekic, mehkih brisač in previjalno mizo, na katero se lahko uležem. Služabnica z mojim veseljem do uporabe dojenčkovih stvari ni najbolj zadovoljna, kar je izključno njen problem, saj mi dojenček ni nič rekel.

Aprilu, v katerem sem se skotil, v človeškem koledarju sledi maj, ki naj bi bil mesec ljubezni. Večna zaljubljenca Kiko in Eli sta burno razmerje, polno pihanja in nazaj obrnjenih ušes, dala nekoliko na stranski tir in se posvetila drugim mačkam. Eli je spletla tesno kepo dlak s sivobelim mačkonom, ki ga je spoznala na enem svojih obhodov po soseski, Kiko pa je na lov za martinčki povabil sosedovo perzijko, s katero se odlično razume (všeč so mu starejše mačke, saj ima perzijka 10 let več kot on). Celo jaz sem malo manj renčal na Flyja, zlasti ponoči, ko sva vsak na svoji strani postelje skrbela, da se pregrinjalo ne premakne in da služabnikov ne zebe. Služabnica je nehvaležno izjavila, da se tudi ona, ne samo pregrinjalo, ne more premakniti, pa sem ji dejal, naj se pritoži Flyju, ki je zadolžen za njeno stran postelje. Namesto, da bi se ljubeznivo pomenila, se je odločila, da mora Fly shujšati, kar po njeno pomeni, da bo moja skleda pogosto kazala dno. Ko sem ji omenil, da bom tudi jaz zaradi Flyja lačen, je samo zamahnila z roko in rekla, da bom tako končno vedel kaj prestajajo zunanji mački. Fly se je privoščljivo zakrohotal in dodal, da sem sam kriv, ker sem hotel pobegniti na vrt in začasno postati zunanji maček. Poskusil sem mu razložiti, da bo tudi on lačen, pa ni hotel slišati za to. Vprašal sem ga, ali ga ni sram, da je podoben kosmati kači, ki je ravnokar pojedla svoj plen, pa me je samo zdolgočaseno pogledal. Zadnje čase nekam ponosno hodi po mojem dvorcu, ker pravi, da je dokazal kako koristen je. Nekega dne je namreč služabnica pripravnica Flya, zalepljenega na kavč, zamenjala za blazino in se usedla nanj. Ker Fly dodatne teže še občutil ni, se sedaj baha kako vzdržljiv maček je, in da ga človeški mladiči lahko uporabijo namesto stola.

Maja je bilo že pošteno vroče, jaz pa sem kmalu ugotovil kako zelo vročina škodi ljudem. Z vročino niso prišli samo komarji, pač pa so moji služabniki dobili tudi neke čudne ideje (to je tisto, kar nastane v njihovih glavah še preden se zares zgodi). Tako sem bil priča provokativnemu pogovoru odraslih članov mojega osebja, ko sta kopanje in mačke omenila v istem stavku. Ko sta zagledala moj zaskrbljeni pogled, sta vse skupaj zavila v izgovor, da gre za dodaten zaščitni ukrep in mi pokazala stekleničko, na kateri sta bila – drug ob drugem – pes in mačka. Ker sem tako stekleničko videl prvič, sem se obrnil na sivobelo eminenco Eli, ki o steklenički ni vedela drugega kot to, da pes in mačka, drug ob drugem, zagotovo ne pomenita nič dobrega. Ko pa sem o tem vprašal Flyja, je odvrnil, da je to šampon proti bolham in ostalim zajedavcem, in da iskreno dvomi, da bi si naša služabnika upala skopati kogarkoli, razen svojih mladičev. Eli nas je spomnila, da je služabnica ravnokar imela otroka, kar naredi človeške samice menda zelo pogumne. Ne glede na to, sem poskusil izpogajati kopanje izključno za Kika (nekdo se bo moral žrtvovati), saj je najbolj umazan in bolham izpostavljen maček (njegov bel kožušček mu pri tem ni ravno v pomoč). Služabnica si ni premislila, skopala pa nas tudi ravno ni (vseeno ni tako nerazsodna). Vzela je s šamponom prepojeno krpo in nas vse umila. Nikoli ne bom priznal, da mi je bilo umivanje všeč, saj je v poletni vročini vsakršna ohladitev dobrodošla.

Odkar imam mačjak, moja okenska polica nekoliko sameva, kar pa ne pomeni, da jo lahko zaseda Fly, zato jo budno nadzorujem in kadarkoli ga zagledam, opozorim služabnico, naj ga prežene. Nisem ravno uspešen, saj se dela, da je gluha, oziroma da ne razume kaj želim in si me celo drzne vprašati kaj je narobe, da sem tako glasen. Rad bi ji odvrnil, da marsikaj, vendar sem se odločil, da grem raje pomagat služabniku sesati. To počnem tako, da odvečno dlako puščam v mačjaku in ne na kavču (za to bo poskrbela Eli). Mijawwww, mijawwww …

Jaz, Truman Caffelatte Šestkilogramski

Objavljeno v štirinajsti številki revije Mucek