2. avgust 2015 (četrta obletnica kraljevanja)
Ni lahko biti kralj, lažje pa je, če imaš dvorec, v katerem te (skoraj) vedno ubogajo. Sam sem slovesno vstopil vanj 2. 8. 2011 v družbi mojega najboljšega prijatelja Swiftyja, ki me sedaj gleda izza mavrice. Eli ni bila najbolj navdušena nad mano, pa tudi Swiftyja je še kak teden grdo gledala, saj sva skozi vrata prišla skupaj. Pravzaprav so naju prinesli v transporterju. Ko so k meni domov prinesli Flyja, nekega nepozabnega novembrskega dne, sem se do njega obnašal tako, kot se je Eli do mene (napihal sem ga in mu kazal zobe in tačke s krempeljci). Tradicijo je potrebno spoštovati. Služabnikom sem diskretno omenil, da si za svojo obletnico kronanja zaslužim kak priboljšek, pa sem hitro pristal na trdih tleh (dobesedno, saj sem ju na svoje pravice spomnil ob četrti uri zjutraj – medtem ko sta spala). Služabnica je (verjetno v spanju) omenjala brezdome mačke in jetijevsko mačjo hvaležnost (baje je še nihče ni videl), zjutraj pa mi je vseeno odprla vrečko moje najljubše mačje hrane. Flyju nisem pustil niti koščka. (((ZANAROCNIKE)))
Druga polovica avgusta (človeški mesec)
Služabniki že tretji dan v avto nosijo plenice, obleke, čevlje, kopalke, velike vreče, ki jih imenujejo potovalke, transporter … TRANSPORTER??? Ko sem se prepričal, da vidim prav, sem hitro tekel pod posteljo svoje najmanjše služabnice in poskušal ugotoviti, kako se izogniti potovanju, ki so ga očitno načrtovali za nas. Pozorno sem prisluškoval in ugotovil, da nameravajo na dopust odnesti (morda z dvigalom) samo Flyja. Moje mačje življenje je bilo v hipu spet popolno. Opremljen s to pomembno informacijo sem se odpravil na podstrešje, kjer sem v miru premišljeval, kako novico povedati Eli, ki je večinoma nadzirala ločevanje odpadkov. Odločil sem se, da ji bom interno informacijo zamolčal in mirno gledal, kako bo postajala vedno bolj nemirna. Eli se je zvečer vrnila s komunalnega nadzora, na videz ravnodušno povohala transporter in stekla na podstrešje, jaz pa sem se samozavestno sprehajal po svojem dvorcu in pomilovalno gledal Flyja. Pri natančnem opazovanju zdaj Flyja, zdaj trasporterja pa mi je postajalo vedno manj jasno, kako bo sluzabniku uspelo Flyja strpati v trasnporter. S služabnikom sva očitno delila iste skrbi, zato se je oborožil z izvijačem in nekaj omenjal trasporterje za pse. Ko mu je Flyja končno uspelo privijačiti in zapreti vrata, se je vseh pet odpravilo na dopust, jaz in Eli pa sva ostala v mojem dvorcu, ki ga je bilo potrebno obraniti pred kobilicami in veščami. Flyjevega odhoda sem bil iskreno vesel, saj sem končno imel nekaj miru pred njim. V zameno sem moral poslušati Eli, ki je nadzor bioloških odpadkov morala prepustiti Kikotu, česar ni bila najbolj vesela. Minili sta dobri dve uri, ko smo od Flyja dobili prisrčne pozdrave z vrha številnih stopnic. Tako sem se krohotal, da je celo Eli pritekla s podstrešja. Naivnež Fly je mislil, da je šel na dopust, v resnici pa se je znašel v kampu za izgubo odvečne telesne teže. Ta kamp še predobro poznam, saj sem tudi sam zaradi tistih stopnic tako shujšal, da so moji Catbook prijatelji mislili, da sem na svoj profil naložil fotografijo, ko sem bil še mladič. Dnevi so, za razliko od večerov, hitro minevali. Vsak večer pa sem svoje služabnike zelo pogrešal. Nihče si ni pripravljal nočnih prigrizkov, za katere sem tako mojstrsko prosijačil. Nikogar ni bilo, ki bi pred spanjem potreboval dodatno težo na prsnem košu, in zgodaj zjutraj razen Eli ni bilo nikogar, ki bi ga bi bilo potrebno zbuditi. Fly je medtem užival na shujševalnem dopustu, kjer je celo pobegnil na prostost in se skril pod podvozje avtomobila. Služabnica je ob tem dogodku omenila neko zgodovino, ki se ponavlja, česar nisem najbolje razumel. Eli to zgodovino očitno pozna, saj me je hitro spomnila, kako sem tudi sam pobegnil iz poletne rezidence tako, da sem skočil z balkona in se skril pod avto. Tokratno srečanje z zgodovino mi ni bilo ravno všeč, primerjava s Flyjem še manj.
Ko so se služabniki odločili, da je Fly dovolj shujšal, so se vrnili. Celo uro sem jih poslušal, kako je bil Fly priden in prijazen in tih in kako sploh niso vedeli, da se vozi z njimi v avtu, kar je samo podkrepilo moje domneve, da je s tem mačkom nekaj narobe. Eli je hvaležnost služabnikom izkazala tako, da ju je pošteno oštela, ker je vseh deset dni morala preživeti v zavetju sten mojega dvorca in se tiste nedelje, ko sta jo končno izpustila v zunanji svet, ni vrnila domov, dokler ni bil ponedeljek. Sam sem se odločil, da bom igral užaljenega mačka, in jih nisem niti pogledal. Nekaj zanimanja sem pokazal samo do domačih klobas, ki so nesramno dišale in vabile k pokušini. Ko sta se služabnika zvečer končno odpravila k počitku, pa se nisem uspel več zadržati in jasno sem pokazal, da sem ju pogrešal. Nisem jima dovolil zaspati in šele ko sem od njiju dobil dovolj ljubezni, sem potolažen zaspal med obema služabnikoma.
Jesenska služabnikova opravila
Nekega jesenskega večera sem zaskrbljeno gledal služabnika, kako je odšel po likalnik. To je igrača od moje služabnice, ki čisto perilo spremeni v najbolj prijetno stvar daleč naokoli. Ni lepšega za hišnega mačka kot počivanje na sveže opranem in zlikanem perilu. Likanje je dejavnost, ki jo v mojem dvorcu opravlja izključno služabnica, zato likalnik v moških rokah ni pomenil nič dobrega. Za komentar sem prosil Eli, ki je samo skomiglila z repom in omenjala neke moderne čase, ki se jih gredo človeške samice, kadar njihovi samci storijo kakšno neumnost. Da gre res za neumnost, sem se prepričal, ko je začel služabnik odvijati vijake na likalniku. Priznam, da nisem strokovnjak za človeška gospodinjska opravila, vendar vem dovolj, da morajo vijaki pri likanju ostati na svojem mestu. Z očmi, polnimi pomilovanja, sem gledal zdaj služabnika, zdaj njegovo boljšo polovico. Ta je začuda povsem mirno nadaljevala s svojim delom in se zaradi grozeče katastrofe sploh ni vznemirjala. Eli je ob tem dodala, da je več kot očitno, da človeški mladiči na njihove mame očitno delujejo pomirjujoče. Ni minilo dolgo, ko je služabnik vrnil likalnik in služabnica se mu je celo zahvalila. Na tleh pa je ostal kabel, ki ga je Fly vzel preresno in se začel z njim igrati. Moj dvorec je bil rešen.
Dvorec Kralja Trumana I., ob treh zjutraj (človeški čas)
Služabnica teče iz ene otroške sobe v drugo in ko končno njeni mladiči zaspijo, se odpravi v posteljo še ona. Tako sem vsaj mislil, pa je samo pobrala odejo (še prej je morala z nje pregnati Flyja) in zasedla kavč. Ko sem jo pogledal skoraj tako grdo, kot Eli pogleda Kikota, mi je pojasnila, da prehlajena težko diha in bi lahko zbudila služabnika. Komaj sem verjel svojim kosmatih ušesom! Mene lahko zbudi, običajno smrčečega služabnika pa ne. In to samo zato, ker mora zjutraj v službo. Večje neumnosti še nisem slišal, zato sem jo nemudoma moral zaupati Eli, ki je spala na drugi strani kavča (ne vem, zakaj bi morala ona sladko spati, medtem ko je mene služabnica zbudila). Zgodaj zjutraj sem imel njenega težkega dihanja dovolj in poskusil sem ji to dopovedati tako, da sem jo s tačko po ustih. V naslednjem trenutku sem bil spet pri Eli (če sem prav slišal, ljudje temu pravijo letalska pošta). Še dobro, da sem maček in vedno pristanem na tacah.
Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki jo jaz imenujem tudi priprave na zimsko spanje. Temu primerno sem se tudi utrudil, zato grem preveriti, ali je služabnica že pripravila jesenska pregrinjala za moje postelje, ki sem jih velikodušno posodil svojim ljudem. Če se je letos vsaj malo organizirala, jih morda lahko že preizkusim, mijawwww, mijawwww …
Jaz, Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v petnajsti številki revije Mucek
