(Če ste prvi del zgodbe o Kaju spregledali, ga lahko preberete tukaj)
Ob prihodu kosmatincev v naš dom se redko kdo izmed nas dejansko zaveda s kakšnimi preizkušnjami vse se bo moral soočati, koliko kompromisov bo potrebno v zvezi s prišlekom sprejeti, katere navade, pravila pa tudi vrednote bo potrebno ponovno prerešetati, jih preoblikovati ter na novo osvojiti. Ne, glavnina nas ne ve kaj vse nas čaka.
Pa pustimo tokrat ob strani vse tiste nepremišljene, zaletave nakupe malih živali, ki si jih nekateri brezvestno izročajo med seboj kot darilo ali celo kot nagrado. Vzemimo pod drobnogled vse nas, ki si življenja brez štirinožcev v svoji neposredni bližini praktično ne moremo predstavljati. Z njimi odraščamo od kar pomnimo, spremljajo nas na vsakem koraku in četudi mislimo drugače, največkrat dejansko ne vemo na kakšno pustolovščino smo se s prihodom novega družinskega člana z njim vred podali.
Mala puhasta kepica v trenutku postane ljubljenka praktično vseh pri hiši. O tem ni nobenega dvoma. Lumparije, ki jih počne nas zabavajo, velikokrat povsem raznežijo, včasih se celo zalotimo, kako se ponosno trkamo po prsih od navdušenja češ, :«Poglej, poglej kaj vse zmore naš korenjak!« In če le uspemo, urno sežemo v žep po mobilnik, da njegovo vragolijo še trajno ovekovečimo.
Od navdušenja se nam lahko pošteno zamegli realna presoja. Čeprav ne ravno radi, velikokrat zamižimo še na drugo oko, ko nam po hiši prevrača predmete, pleza po zavesah, s svojimi ostrimi krempeljčki podpiše povsem novo sedežno garnituro, stika po poltih in počne najrazličnejšo škodo.
Že če to isto reč stori nekoliko starejši mladič je to za nas povsem druga zgodba. Čeravno bi se morali takrat pošteno zazreti vase in se zamisliti nad našo vzgojo, se nam največkrat usta kar sama od sebe razpotegnejo v očitajočo grimaso iz njih pa se usuje ploha nekontroliranih očitkov v smislu: »Kako si mogel storiti takšno neumnost? Ne, tega pa res ne dovolim!« in podobno. Nič hudega hoteče bitjece ne more doumeti naše reakcije, še manj naše dvorezne vzgoje. Enkrat se nekaj sme, drugič ne. In ne samo da se sme, še celo nagrajeno je za ušpičeno vragolijo.
Kaj pa kasneje, ko ta naša mala kepica ostari? Postane betežna, nergava, nemočna. Smo še tako zelo navdušeni, razumevajoči kot ob njenem prihodu v naš dom? Zmoremo biti dovolj ljubeči in sočutni? Smo res pripravljeni na dodatno skrb in nego, ki pritiče takšni živali? Vzamemo v zakup še več dnevnih opravkov, pogostejših obiskov veterinarja, morda nakupu dodatne opreme za naše kosmatince in s tem vred posledično večje stroške? Žal o teh rečeh redko kdo razmišlja takrat.
Z redno zdravstveno oskrbo, z nego, s kar se da zdravo prehrano ter bivanjem v toplih in varnih domovih se starostna doba naših kosmatih prijateljev močno podaljšuje. Z njo vred pa se kot pri ljudeh pojavlja vrsta starostnih tegob, na katere največkrat nismo pripravljeni. Priznam, jaz nisem bila.
Pešanja naših kosmatincev se pojavljajo različno, tudi po tem smo si precej podobni. Nekaterim mucam s starostjo izpada večja količina dlake, ki velikokrat nikoli v celoti ne zraste nazaj. Izpadajo jim zobje, pojavljajo se težave z vidom, s sluhom, z gibanjem, z notranjimi organi, z raznoraznimi bolečinami pa tudi z demenco. Ja, prav ste prebrali, tudi demenca se šteje med tegobe ostarelih mačk. In prav z njo se spopadamo pri našemu 17-letnemu Kaju.
Strokovnjaki pravijo, da se mačja demenca ali sindrom kognitivne disfunkcije (CDS), kot učeno ta izraz poimenujejo, lahko pojavi od 10. leta starosti naših kosmatink naprej. Prikrade se postopno, prav hinavsko, največkrat zelo neopazno. Muca postaja vedno bolj dezorientirana, spreminja odnos do družinskih članov. Če je prej bila zelo crkljiva, se nas morda sedaj izogiba, lahko celo s pihanjem in nerganjem kaže odklonilen odnos do nas. Pojavijo se spremembe v njenih aktivnostih, v ciklih spanja, je zmedena, nemirna, občasno močno razdražljiva. Lahko tudi delno ali povsem opusti skrb zase, ji uhaja urin in blato, izgubi apetit ter se bistveno pogosteje oglaša kot kdaj prej.
Da se nekaj nenavadne dogaja z našim Kajem smo pri nas ugotovili na precej zoprn način. Maček nas je začel vsako noč redno zbujati s svojim prodornim mijavkanjem, ki mu pod nobenim pogojem ni bilo videti konca. Najprej smo mislili, da samo trmari in kljubuje naši nekoliko zmanjšani pozornosti, ki smo mu jo morda takrat namenjali. S časoma pa smo ugotovili vedno več podobnih, če že ne povsem enakih načinov obnašanja kot smo jih opazili pri naši ostareli, bolni tašči, ki se je s starostjo vse bolj izgubljala v svojem svetu ter se počasi pogrezala v demenco.
Naš maček čez dan funkcionira povsem normalno in na pogled je videti naravnost čudovito. Z ničimer ne kaže svojih let. Vranje črno dlako ima gosto in bleščečo, oči bistre kot strela, oster sluh, če le on hoče tako, tudi zobje so še vsi čvrsto pritrjeni v njegovemu gobčku. Redno se čisti, skrbno uporablja mačje stranišče, že res da mu včasih kakšna kaplja urina vseeno uide izven njega, ampak tu gre bolj za posledico težav z njegovimi okrnelimi okončinami, ki mu s starostjo pridobljenimi tegobami ne nudijo več tako čvrstih počepov in obratov kot so mu nekoč. Drugih posebnosti pa čez dan pri njem ni zaznati. Se pa te v vseh svojih razsežnostih pojavljajo sredi noči.
Ko zvečer pogasnemo luči ter zlezemo k zasluženemu počitku, se naš ljubljeni maček spremeni v čisto pravo pošast. Najprej zaslišim škripajočo hojo in udarjanje dolgih krempljev ob talno podlago, ki v gluhi noči prav srhljivo odmevajo. Med svojimi obhodi iz sobe v sobo in kroženjem okrog naših postelj se Kaj večkrat ustavi in takrat začutim da nekdo vame nepremično zre. Včasih mu to zadostuje, spet drugič se mojemu obrazu toliko približa, da me s svojimi brki ostro z njimi požgečka. Največkrat pa kar stegne svojo kosmato taco in me z njo najprej narahlo potipa po čelu, po nosu ali licu, kamor mu jo pač zanese, brez reda in vseh pravil. Če ni z moje strani pravega odziva iztegne še kremplje na njej in jih vame pošteno zasadi. Taco umakne, naredi okrog postelje še krog ali dva, vmes večkrat na ves glas prodorno zamijavka, se požene na posteljo in preden uspem nebodigatreba odgnati, se že skobaca čez pokrita telesa v postelji in glasno smukne na nasprotni strani na tla.
In te vragolije počne redno, skoraj vsako noč. Zanimivo je, da vse to prakticira le z menoj, vsem drugim privošči več počitka kot meni. Nič ne pomaga zapiranje v drug prostor, kar smo v začetku počeli. Tako glasnega dretja kot ga je lahko spravi iz svojega grla se ni dalo kar tako zadušiti. Morda bi to uspeli s kakšni pomirjevali ali uspavali česar pristaš absolutno nisem. In ne samo glasno mijavkanje, vsa njegova zmedenost ob tem takrat s tresavico vred in zaletavanjem v vrata dokler se ta niso odprla je bila tako očitna, da smo vedeli, da to za nas ne pride v poštev.
Pri nas se najbolj obnese, da takrat vstanem, prižgem luč, se z njim nekoliko pogovorim, da ozavesti kje je, da ve da ni sam. Največkrat pa ga kar v snu vzamem k sebi v posteljo, ga šepetaje, da ne motim moževega spanca ob sebi, kot malega otroka nežno tolažim, ga božam, da skupaj z manoj pomirjen zaspi.
Vedno pa niti to ne zaleže in prav danes je za mano ena takšna prekrokana noč. Noč brez pravega ritma, brez zadostnega spanja.
Vse to sem imela v mislih povsem na začetku in ne, prav zares da ne, na te reči sama nisem računala ob njegovem prihodu v naš dom. Čeprav sem danes videti kot bi vso noč pošteno prežurala in se le s težavo vlačim čez dnevne opravke, je on še vedno naš ljubljeni družinski član. Naša dinamika se je z leti močno spremenila, ljubezen do kosmatega črnuhca pa se je z njo vred samo še dodatno okrepila. In ta steza pelje v obe smeri, od nas do njega ter z isto brzino k nam nazaj prav do srca.
Betka Šmit
