Pravijo da je čas relativen, da nima ne začetka in ne konca, da ta samo je. Za vsa živa bitja velja, da pridejo in odidejo. Tako ni niti pravega in ne napačnega časa, je samo skrbno odmerjen čas za nas. Kako ga preživimo, s čim si ga osmislimo, lepšamo in bogatimo pa je odvisno predvsem od nas samih. Kljub temu pa se vsaka zgodba enkrat začne. Tokrat bo govora o Kajevi zgodbi.
Od kar vem zase me spremljajo male, kosmate zverinice. V nobenem življenjskem obdobju nisem bila povsem brez njih. Že kot čisto mala smrklja sem jih tihotapila v svojo sobo, jih skrivala pod odejo, jim zaupala svoje največje skrivnosti, s svojimi solzami močila njihove kožuščke ter v njih iskala uteho in zaščito. Bile so moje zaveznice, moje najboljše prijateljice.
Danes živimo v hiši z vrtom sredi mesta z dvema mačjima kosmatincema. S črnodlakim veteranom Kajem in povsem belo muco Abi, lepotičko v najlepših mačjih letih. Naše mačke živijo čisto pravo kraljevsko življenje. Vse se vrti okrog njih, vse je podrejeno njihovim potrebam in kapricam. V bistvu če dobro razmislim, so pravzaprav one tiste, ki usmerjajo naša življenja. Nas zbujajo, se ves dan motovilijo okrog nas ter se zvečer priplazijo v naše postelje, da skupaj zaspimo. Pri nas doma ne potrebujemo budilke, za te reči imamo mačke. One so tiste, ki odmerjajo količino našega spanja in diktirajo kako bo potekal naš vsakdan.
Tokrat vam bom predstavila našega vranje črnega mačkona, 17 letnega veterana Kaja. Ravno te dni smo ponovno trepetali zanj, se v mislih nič kaj radi potiho od njega poslavljali. Navsezadnje je gospod že v častitljivih 84-desetih mačjih letih, kar je za mačka lepa starost. Še posebej za našega, ki je že kot mladiček prestal težjo operacijo sečil ob kateri so mu napovedali dokaj kratko življenjsko dobo. Že res da se je zato glavnino svojega mačjega življenja postil z zanj prilagojeno hrano, vendar to na kvaliteto njegovega življenja ni bistveno vplivalo. Po vseh njegovih vragolijah sodeč, čisto nič.
Dober teden nazaj je navsezgodaj naš Kajčko, kot ga ljubkovalno kličemo, s svojim prodornim mijavkanjem izsilil izhod na vrt in v času, ko sem se sama urejala v kopalnici že ves tresoč prišepal nazaj v hišo ter nepremično obležal na tleh. Kjerkoli sem se ga dotaknila je razbolelo zastokal, vstati pa ni mogel več. Ker se je vse zgodilo tako zelo na hitro in tudi slišati ni bilo nobenega zunanjega kravala, sem najprej pomislila na njegove starostne tegobe. S kolki in samo hojo ima že precej let težave. Njegova hoja je okorna in počasna. Ko se po dolgem ležanju spravi pokonci, kot pravi starček najprej malo obstane, da ujame ravnotežje in šele nato previdno odtaca v smer, ki si jo je izbral.
Dan je bil noro vroč, maček ves razbolel in nemočen, zato sem se sama odpravila na Veterino za male živali po nasvet in pomoč. Zgodba je dolga, zato vam jo povem kdaj drugič. Tokrat pa vam izdam le to, da se je na veselje vseh nas srečno končala. Po več obiskih klinike, podrobnih pregledih in daljšemu zdravljenju smo prišli do prave diagnoze, šlo je za čisto »navaden« mačji ravs. V slabih 15 minutah nam je eden od nikogaršnjih mačkonov na domačem dvorišču pred hišo našega Kaja pošteno premikastil, ga obgrizel po vsem telesu. Rane so se nato vnele…
Pa pustimo zdaj to. Pojdimo znova na začetek. V Kajevo mladost, na njegov prihod v naš dom.
Ko sem se pri 36-ih letih poročila, sva se z možem preselila v skupno stanovanje, kjer se nama je pridružil še njegov 15 letni sin s prejšnjega razmerja. Vsi, ki ste kadarkoli imeli opravka z najstniško mularijo veste, da je takšna preizkušnja kar velik zalogaj. Najstniki se pri iskanju svoje identitete upirajo pravilom, kontrirajo kjer se le da, postavljajo svoje pogoje, preizkušajo meje v nedogled. Potrebovali smo nekaj, kar bo naše misli razelektrilo. Nekaj kar nas bo zaposlilo in osrečevalo hkrati ter nas mehko povezalo v skupno celoto. K sreči imamo v naši družini živali vsi radi in tako je bila ideja, da nabavimo mačka hipno ter soglasno sprejeta. V blokovskem stanovanju si kaj drugega razen akvarijskih ribic, ki smo jih takrat že imeli, nismo mogli niti privoščit.
Da imajo pri prijateljih sveže skotenega mačjega mladička, samička so rekli da je, ki jo nameravajo s časoma nekomu oddati, smo takrat že vedeli. Kaj hitro smo se dogovorili, da bo prav ta mala črna kepica naša, da le zraste dovolj in bo primerna za oddajo. Pa se je začelo nestrpno pričakovanje. Vmes smo nabavili vso potrebno opremo zanjo, od košare za spanje, za prenos, do mačjega stranišča, peska, različnih igrač…
In ker se za pravega mačka spodobi izbrati zanj primerno ime, smo kar precej časa namenili tudi njegovi izbiri. Spomnim se, da so bile polemike in razprave na temo mačjega imena precej vroče, glasne in zabavne. Kaja da ji bo ime, smo se na koncu odločili. In tako nas je naša »mačka« močno povezala med seboj že pred svojim prihodom v naš dom. Kako zelo hvaležna sem »ji« za to.
Naša mala črna kepica je bila v začetku zelo plašna. Redko se je oglašala, največ časa pa je prebila skrita kje pod posteljo, včasih v omari tako globoko in skrbno, da smo jo tudi po več ur skupaj iskali. Sčasoma pa se je nekako vdala v usodo in nas sprejela za svoje. Tudi na svoje ime se je povsem navadila ter se nanj redno odzivala. Vedno več časa je preživljala v naši družbi, najraje pa je bila v družbi našega Mateja, v njegovem šolskem nahrbtniku ali pa raztegnjena za njegovim hrbtom pisarniškega stola. Včasih je naš fant le še s konico zadnjice sedel na stolu, tako zelo se je ta raztegnila.
In tako se je kosmatinka Kaja neko popoldne pretegovala na sedežni v dnevni sobi, malo dremala, se vmes lenobno polizala po kožuščku, pa malo po zadku in nato še po spolovilu in takrat smo vsi kar obnemeli. Naša mačka, naša črna princeska kot jo je klical moj mož, je imela luuulčka!!! Koliko smeha je bilo na ta račun… Mačke nismo imeli zato nič manj radi, samo z imena smo izbrisali zadnjo črko A in tako dobili v hišo namesto nje čisto pravega mačkona.
Kakšne vragolije vse je počel naš maček Kaj v vseh teh častitljivih letih do sedaj, kako je preživljal dopuste, potoval z nami na vikend na podeželje, prestal selitev v hišo in prihod nove mačje članice….Vse to in še mnogo več pa vam povem v kakšni od naslednjih rubrik. Za tokrat pa naj bo dovolj.
Betka Šmit
