Tretjega poletja v svojem življenju nisem začel najbolje. Služabnik je prvi opazil, da sem nesrečen taval po svojem dvorcu, kar je služabnica razglasila za čudež (tukaj ni mislila name, ampak na služabnika, ki menda ničesar ne opazi). Nikjer nisem imel obstanka in slabo sem spal, kar je nazadnje opazila celo služabnica. Priznal sem ji, da trpim za pomanjkanjem navdiha, kar je za pomembnega pisatelja, kot sem sam, lahko pogubno. Poskusila me je potolažiti, rekoč, da se to zgodi vsakemu pisatelju, če ne piše ravno telefonskega imenika ali uradnega lista, vendar pri tem ni bila preveč uspešna. Služabnik je predlagal, naj svoje prijatelje malo povprašam, o čem bi želeli brati. Bil sem res obupan, zato sem ga poslušal in od svojih prijateljic dobil nekaj pobud. Rose je predlagala, naj pišem o tem, kako vzljubiti kunce, vendar sem namero takoj opustil, saj pišem iz lastnih izkušenj. Moje izkušnje s kunci pa so zgolj kulinarične narave. To ni tiste vrste ljubezen, ki jo je moja prijateljica imela v mislih. (((ZANAROCNIKE)))
Hrano imam v resnici zelo rad, sem pa opazil, da je za služabnike hrana tudi marsikaj takega, česar jaz niti povohal ne bi. Jetrc na primer ne maram, jogurt pa glasno zahtevam. Tega me je naučil prijatelj Swifty, preden je odšel za mavrico. V resnici me je naučil ljubezni do jogurta, glasnega zahtevanja pa ne, ker je bil olikan maček. Na služabnike je izvajal tihi pritisk, tako da jih je nepremično gledal. Njegov pogled je bil res nekaj posebnega, saj sva z Eli večkrat poskušala uporabiti njegovo taktiko, vendar žal neuspešno. Žal je predvsem služabnikom, saj zdaj glasno mijavkava in plezava po njunih nogah, da naju sploh opazita. Fly, ki je še poln svežega znanja iz fakultete Mačja preja, pravi, da odpornost služabnikov na mijavkanje narašča s številom človeških mladičev, ki menda naredijo njihove starše gluhe na trmo in (po njihovem mnenju) neupravičene zahteve. Sam sem to izkusil nekega lepega jutra, ko je bila ura krepko čez četrto zjutraj in mi služabnica nikakor ni želela odpreti okna. Nazadnje sem bil prisiljen vzeti zalet in z vso svojo težo skočiti nanjo, izvleči kremplje in jo s tačko dvakrat po čelu, da se je končno zbudila. Ni me klicala po imenu, okno pa mi je le odprla. Tudi sir ni ravno moja najljubša hrana, česar pa ne morem trditi za piščančjo salamo, za katero bi najrajši videl, da bi rasla na vrtu namesto neumnih paradižnikov, od katerih ni nikakršne koristi, saj še spati ne moreš na njih. Eli sicer pravi drugače, vendar samo zato, ker je bila neke noči prisiljena prespati zunaj v zavetju paradižnikov. Namesto da bi služabniki vso noč bedeli in čakali, da se vrne iz nočnega obhoda ekološkega otoka, so šli spat in meni, kralju, naročili, naj javim, kdaj se vrne. Kot pozoren čuvaj dobrega sluha in vida sem nalogo vzel smrtno resno. Drvel sem iz okenske police na okno v njuni spalnici in nasprotno ter skakal po njiju. Služabnik je (verjetno v spanju) nekaj godrnjal o norih mačkah (očitno je sanjal o Eli in njenem posvojencu Flyju), služabnica pa je pripomnila, da je zunaj očitno kakšnih dvajset mačk in so vse enake kot Eli. Pravzaprav je šlo za Kikota, ki je očitno zalival paradižnike.
Čez pregovorno mačjo izbirčnost pri hrani sem slišal že toliko, da se čutim dolžnega neizobraženim ljudem pojasniti nekaj mačjih prehranjevalnih navad. Prvič: nobena hrana ni dovolj dobra, da se je enkrat ne bi naveličali. Drugič: dokler hrane ni v skledi, ne vemo, kako diši, zaradi česar vam ne moremo povedati, ali jo bomo pojedli ali ne. Pravzaprav vemo, kako diši (tista plastična vrečka vonj zadrži toliko kot cedilo vodo), vendar nas zanima, ali bo lepo padla v skledo (mački smo esteti). Tretjič: skleda je prazna takrat, ko se prikaže dno, četudi samo za premer enega briketa. Takrat je treba skledo napolniti, saj je prazna za hišnega mačka zelo žalosten prizor. Četrtič: zdrobljeni briketi niso nobeni briketi in nič nenavadnega ni, če jih ne bomo pojedli (pri nas jih jesta samo Eli in sesalec). Petič: briketi, ki padejo iz sklede, so za naše želodčke izgubljeni (tudi če jih boste pustili tam ves teden, ne bo nič bolje – mački hrane ne pobiramo po tleh). Kot vidite, je prehranjevanje mačk pravzaprav mala malica – samo delati morate to, kar mi hočemo.
Da bi ljudje delali to, kar hočejo, morajo na dopust. Priznam, da imam kot maček težave z razumevanjem pomena dopusta, saj ne hodim v službo, temveč kraljujem in to ni služba, ampak poslanstvo. Glede na to, da služabniki brez moje dobrohotne vladavine težko shajajo, se po navadi odločijo, da me vzamejo s sabo tudi na dopust. Čeprav sem jim že večkrat poskušal dopovedati, da zmorem sam, s seboj vzamejo tudi Eli in Flyja. Od slednjega sem slišal nekaj grozljivih zgodb, ki jih je na lastne oči videl med študijem na fakulteti Mačja preja. Menda obstajajo služabniki, ki živalco (mednje sodijo tudi vreče bolh) pred dopustom zapustijo ali pa jo pustijo na prostem, da se znajde sama. Ob misli na to mi postane tako slabo kot služabnici, kadar mora plačati položnice, potem pa me preplavi strašna žalost (prav tako kot služabnico). Res ne vem, kako ljudem dopovedati, da se to ne sme in nas je strah, hkrati pa ne razumemo, kaj se je zgodilo, da smo kar naenkrat postali odpadek. Če nas ne morete vzeti s sabo, prosite koga, da nam prinese brikete in zamenja vodo, če pa se z nami še malo poigra in poboža, pa toliko boljše. Lahko nas tudi preselite za nekaj časa. Najprej bomo potrebovali nekaj dni, da osvojimo prostor (vse je treba prevohati in označiti, saj gre za našo poletno rezidenco). Če naš začasni služabnik nima praskalnika, ne skrbite, zadovoljni bomo z navadnim kavčem (ker smo strokovnjaki, znamo kremplje brusiti tudi na manj ugodnih terenih). Zagotovo boste deležni zahvale, saj bomo prijateljevo stanovanje preuredili po svojih najboljših močeh in zelo ugodno (smo edini strokovnjaki za notranjo opremo, ki jih lahko plačate z briketi in priboljški). Če nimate dovolj samozavestnih prijateljev, ki bi si upali prevzeti skrb za kosmate bogove, lahko storite dvoje: poiščete nove prijatelje ali pa hotel, ki bo poskrbel za nas. Hotelirka Eli je na tržnici bioloških odpadkov slišala, da je pri hotelih najpomembneje, koliko zvezd ima, česar nisem najbolje razumel, saj so zvezde pomembne na primer, če se izgubiš v puščavi in ne spiš pod streho hotela. Namero, da bi svoje razmišljanje delil z Eli, sem opustil, ideje o mačjih hotelih s petimi služabniki pa ne. Dokler se nisem preselil v svoj dvorec, sem živel v študentskem domu Mačja preja, kjer so me na kraljevsko življenje pripravljale prostovoljke. Ker sem zelo razmišljujoč maček, sem hitro seštel belo in črno dlako ter prišel do Trumanonske rešitve: če nimate nikogar, ki bi skrbel za vaše kosmate bogove v času dopustov, vprašajte katero od društev, ali so to pripravljeni storiti. Prepričan sem, da bodo priskočili na pomoč, vi pa njim tudi, saj bodo tako dobili priložnost, da svojim varovancem pokažejo, kakšno je življenje v lastnem dvorcu (o čemer bomo v mačjem hotelu imeli predavanje s primeri iz prakse). Če pozorno berete moje dnevnike, veste, da prostovoljcem vedno pridejo prav hrana, pesek, ogabna zdravila in evri, proti pa ne bodo imeli niti, če poleg vašega mačka vzamete še kakšnega s sabo in tako sprostite mesto v mačjem študentskem domu. Doma je, ne glede na vse (kavč vašega prijatelja, študentsko življenje v mačjem hotelu), vseeno najlepše. Eli se s to trditvijo nikakor ne strinja. Pred kratkim je znova preživela noč pod zvezdami (tistimi pravimi, in ne s tistimi, ki jih imajo hoteli na tabli). Fly pravi, da verjetno obuja spomine na otroštvo, ko je kampirala pred veterinarsko ambulanto. Sam sem se raje odločil za kampiranje na svoji kamniti polici, ki je vedno hladna in prijetno vetrovna, ponoči pa ima več zvezd kot vsi hoteli na slovenski obali skupaj. Edina pomanjkljivost na polici je nepovabljeni gost Fly, ki s svojim razgrajanjem kali nočni mir, zaradi česar se moram od vas posloviti in nadomestiti izgubljeni spanec. Še dobro, da sem maček in ne prostovoljec kakšnega društva proti mučenju živali, saj tako malo spijo, da bo Eli prej vzljubila Kikota, kot se bodo oni naspali. Moj spanec pa je, zahvaljujoč mojim muzam, Rose, Maši, Romani, Silvi in Hermi, miren, kar bom dokazoval naslednjih nekaj ur … mijavvv, mijavvv.
Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v deseti številki revije Mucek
