Ljudje so čudna živalska vrsta. To mi je že dolgo jasno. Hodijo po dveh tacah, premalo spijo (kako lahko spiš samo 7 ur?), ne jedo briketov iz sklede, da se lahko odžejajo, potrebujejo neko smešno napravo, ki ji pravijo kozarec, in sploh ne reagirajo, kadar v stanovanje prileti muha ali vešča. Jezijo se samo nad komarji, ki pa nas mačke nič ne motijo. Skoraj vsako jutro nas pustijo same, da gredo lahko v službo, menda za to, da zaslužijo za naše brikete in priboljške.
Ko enkrat dovolj zaslužijo, si lahko privoščijo dopust. To je malo daljše obdobje, ko ni treba v službo. Namesto da bi takrat spali, vzamejo en kup oblek s sabo (to so cunje, na katerih jaz z veseljem spim, kadar so čiste in tako lepo dišijo, da moram pustiti kako dlako na njih), jih spravijo v potovalko (velika torba, v katero se rad skrijem, moji služabniki pa tega niso tako veseli – nobenega smisla za gverilsko vojskovanje nimajo) in se odpravijo na pot. Ker nas imajo radi in ne morejo brez nas (tudi jaz ne morem brez njih, ker bi bil lačen in žejen), smo tudi mi deležni dopusta. Na dopustu sem bil že večkrat, tako da sem na tem področju zelo izkušen.
Dopust se za mucka vedno začne slabo – moji služabniki večer pred odhodom prinesejo transporterje – jaz grem v svojega vedno prostovoljno, ker rad sodelujem, Eli in Swifty pa ne, zato ju morata moja služabnika najprej prepričati, da ne gremo k veterinarju. Vsak maček, ki vidi transporter, je namreč prepričan, da gre na cepljenje ali da bo spet ostal brez česa pomembnega. Ko ima vsak od nas svoj transporter (jaz vedno dobim pletenega, Eli tistega roza barve – ker je punca, Swifty pa modro-sivega), nas odnesejo v avtomobil (to je ena stvar na kolesih, ki jo imajo ljudje, da se lahko premikajo tako hitro kot, na primer, gepard). Takrat je pa res skrajni čas, da se oglasimo in močno protestiramo. Eli sicer to počne večkrat na dan, tudi kadar se nikamor ne peljemo (kadar hoče ven ali kadar bi rada, da kaj pade z mize), jaz pa ne, vendar ji vseeno pomagam. Protestiram tako močno, kot da vse mesec ne bi jedel, moj prijatelj Swifty pa se pevskemu duetu Eli in Truman nikoli ne pridruži, ker nima posluha. Protestiramo, dokler ne prispemo na cilj (ker smo dosledni mucki). To je takrat, ko se odprejo transporterji in se začne raziskovanje novega terena. Ljudje temu pravijo dopust, za nas pa je to adrenalinski kamp z veliko dejavnosti. Eli in Swifty dopust vedno začneta tako, da zdirjata pod kavč, od koder se običajno vrneta s kakšno pajčevino okoli uhlja (Eli se to sploh ne pozna, ker se pajčevina ujema z barvo njenega kožuščka). Jaz pa ne – na dopustu imam najraši stopnice, ki jih doma nimamo. Dirjam gor in dol, vzamem zalet in komaj uspem narediti ovinek, ker mi na ploščicah drsi. Na dopustu izjemno rad vrtnarim – najprej odstranim suhe liste iz lonca, potem jih raznesem po tleh in se delam, da je to naredila Eli (sama je kriva, kaj pa se igra nogomet z njimi). Najrajši pa imam tiste mehke listke, ki so komaj pognali – taki so za žvečenje najboljši, ker so mehki in polni soka. Moji služabniki seveda vrtnarjenja ne cenijo, zaradi česar to počnem ponoči, ko spijo in mi ne morejo pridigati. Vseeno pa se eni pridigi nisem mogel izogniti.
(((ZANAROCNIKE)))
Nekega jutra sem se odločil, da grem malo na potep po vasi – zagledal sem mačkona, črnega kot bavbav (taki so moji služabnici zelo všeč, mogoče mi ga uspe zamenjati za Eli), ki me je izzival. Odločil sem se preizkusiti, ali bi se dalo skočiti z balkona. Sem študiral in računal in hop! Kar naenkrat sem bil na tleh. Swifty me je prestrašeno gledal, Eli pa se je na skrivaj smejala (prepričana je bila, da se ne bom vrnil). In tako sem šel pogumno v svet. Črni mačkon se je skril, jaz pa sem odkril, katero bitje je prejšnji dan brez razloga lajalo (o tem, kako neumni so psi, kdaj drugič). Potem sem se malo sprehodil po rosni travi in naredil nekaj škode po vrtu. Šel sem tudi pogledat, ali je vse v redu s podvozjem avtomobila (mehanik Truman), takrat pa sem zaslišal mojega služabnika, kako me, ves zaskrbljen, kliče. Tako se mi je zasmilil, da sem mu v pozdrav zamijavkal in dovolil, da me vzame v naročje. Potem sva šla v hišo, kjer sem najprej pustil del briketov v mačjem stranišču, potem pa spil dosti sveže vode. Ko si je moj služabnik opomogel od šoka, je rekel, da se ne sme skakati z balkona. Če si neroden kot štor, verjetno res ne, mi mucki pa lahko (tega mu seveda nisem povedal, ker nisem nesramen). Moji služabniki imajo seveda čisto drugačno verzijo tega dogodka, in sicer, da so me vsega prestrašenega našli pod parkiranim avtomobilom in da si nisem upal več kot dva metra od hiše. Samo toliko, da veste – vedel sem, da jih bom slišal, zato sem, da bi se izognil pridigi, uporabil muckom dobro znano taktiko »zasmili se jim«, katere učinek je, da namesto pridige dobiš priboljšek. Ta strašno uspešna taktika je ključnega pomena za vselitev mačka v dom, ki si ga sam izbere – tudi moj prijatelj Kloš jo je uporabil in je zdaj član moje mačje družine. Kloša sem na dopustu malo pogrešal, samo on se ne pusti prijeti, ker je divji zunanji maček. Zaupal mi je, da bi rad na kavč, samo mojim služabnikom ne zaupa še dovolj.
Po enotedenskem dopustu je bil čas, da grem pogledat Kloša in Gustava. To je tista nesramna žival, ki ima namesto dlake take bodice kot kaktusi od moje služabnice in se hrani s Klošejevimi briketi (ljudje mu pravijo jež). Zanj sem prepričan, da nikoli ne bo prišel na moj kavč, saj ga ne moreš božati po bodicah, niti se z njim igrati. Najbolj vesel vrnitve domov je bil Swifty, Eli pa je za zahvalo na dopustu pustila cele šope dlake in nesramno trdila, da gre za prah.
Ko sem se vrnil na svoj kavč, sem na Facebook strani od Mačje preje videl, da se tudi letos moje dobre vile spopadajo s posledicami človeške neumnosti (beri: od mamic odstranjeni mačji mladički in zapuščene premlade mačje mame) in da so letos moderni črno-beli mucki – prav taki kot jaz (se ne čudim, ker sem res lep maček). Pripadla mi je celo čast, da je enemu od njih ime Trumi. Natančno sem si ga ogledal in vem, da bo pravi lepotec, ko bo zrasel.
Če lahko pogrešate kak evro (to je tisto, kar naj bi se dobilo, če se hodi v službo ali če zadaneš na loteriji – tako so me podučili moji služabniki), ga lahko namesto za neumnosti (kot so na primer prometni prekrški, davki in cigarete) porabite za zapuščene mucke (mame jim sicer ne morete kupiti, posebno mleko za mucke pa lahko). Tako boste pomagali muckom in tistim, ki se za njih trudijo in zaradi njih nič ne spijo. Ko smo že pri spanju – mene je pisanje dnevnika močno utrudilo, tako da grem počivat na kako mehko blazino ali sveže zlikano perilo. Mijav, mijav.
Truman Caffelatte Petkilogramski
Objavljeno v drugi številki revije Mucek
