Moja družina
Mrrrrrrrrr … mrrrrrrrrrrrrrrrrr … mrrrrrrrrrrrrrrrr … mrrrrrrrrrrr … mrrrrrrrrrr … Trumaaaaaaaaaan!!!!!!
Spet bom deležen grdih obtožb moje služabnice, ker sem gotovo kaj ušpičil, kar ji ni všeč. Naredil se bom, da nič ne vem in bom kar lepo spal naprej, saj se me iz škatle za čevlje tako ali tako ne vidi. Iskala me bo po vsem stanovanju vsa zaskrbljena in ko me bo našla, bo samo zeeelo vesela. Ah, ljudje, kako lahko jih je oviti okoli tačke (če nisi ravno neumen, kot so, na primer, psi). S psi znam, veste, v pasji uti so me namreč našli, ko sem bil zapuščeno mačje bitje, ki je bilo vsem odveč. No, skoraj vsem, samo prostovoljkam iz Mačje preje ne, ki so me ujele (seveda sem jim pustil, ker sem prijazen maček), nahranile (tudi z ogabnimi zdravili) in skrbele zame, dokler se na prvi pogled ni vame zaljubila moja skrbnica, ki pravi, da sem darilo za rojstni dan. Ker je moderna, si je darilo izbrala sama, zaviti me na srečo ni bilo treba in že sem se z mojima človekoma odpeljal v moj dom, ki ga slučajno zasedata moja dva služabnika in še dva mačka, ki sem jih dolgo učil, da sem jaz glavni. Pa gremo lepo po vrsti …
Moja mama je mene in mojega brata zapustila, pa ne zato, ker bi bila slaba mama, ampak ker so nas ljudje brez srca in pameti najprej ugrabili in potem odvrgli. Našla sva pasjo uto in se vanjo vselila (še dobro, da me zaradi tega niso tožili). Še vedno mislim na mojo mamo in upam, da ji je kdo povedal, da imava jaz in moj brat svoj kavč. Če ne bi bilo prostovoljk iz Mačje preje, res ne vem, kje bi bil danes in bojim se, da bi bil bolan, lačen in prestrašen. Pa tako lep maček sem. Prostovoljke so me namreč odpeljale v mačji hotel, kjer je bilo veliko rešenih mačkov vseh barv, velikosti in kožuščkov. Tudi drugi mački so ostali brez mame, razen tistih nekaj srečnežev, ki so jih našli skupaj z mamo, ali pa takšni, ki so se skotili kar v mačjem hotelu. Obstajajo torej še bolj hudobni ljudje od tistih, ki so ugrabili mene in mojega brata – namreč takšni, ki še mačko z mladiči odženejo od doma.
(((ZANAROCNIKE)))
Ko so me prinesli domov, sem ugotovil, da ne bom edini maček, in moram reči, da sem bil tega zelo vesel, saj sem družaben maček. Eli in Swifty me sicer nista bila vesela, zakaj, še danes ne vem, sem pa slišal mojo služabnico, kako jim je pridigala, da jima malo solidarnosti ne bi škodilo glede na to, da sta bila tudi onadva odvzeta mačji mami in bi zlobni ljudje najrajši videli, da ne obstajata. Ker sem lep in pogumen maček, sem vedel, da ju bom očaral. Swiftyja sem res in to takoj. Eli pa je kot vse samice (moj služabnik je rekel, da so tudi tiste na dveh tacah enake, samo da tega nobeni ne smem reči) malo trmasta in se dela, da me ne mara. Da sva si bot, se tudi jaz delam, da je ne maram in jo ponujam kot zamenjavo za kakšno prijazno mucko, ki še nima svojega kavča. Swifty pa je moj najboljši prijatelj, čeprav mi včasih nagaja, ko jaz spim, ali pa se nesramnež mačji uleže kar name. Potem me umije (ali pa jaz njega) in vse zamere so pozabljene. Nedolgo nazaj se je moji družini pridružil še tigrasti maček, ki sta ga moja služabnika poimenovala Kloš in mu dajeta jesti, kjub temu da z nami ne živi v stanovanju. Jaz sicer sumim, da je to Elijin fant, ki se dela, da ga ne mara, čeprav ga na skrivaj budno opazuje. Zadnjič mu je tudi eno primazala okoli repa, verjetno zato, ker je našel kakšno lepšo in prijaznejšo mačjo punco od Eli. Moja služabnika sicer pravita, da iz te moke ne bo kruha, ker je Eli sterilizirana. Nisem prepričan, da vem, kaj to pomeni, se mi pa zdi, da ne bomo imeli majhnih Elic po hiši. No, tudi majhnih Trumančkov in Swiftkotov ne, ker nam pod repom nič ne binglja. Moja služabnica pravi, da je to zato, ker je muckov preveč ter so potem nesrečni in brez svojega kavča. Tudi tega ne razumem prav dobro, ker sem prepričan, da bi vsi majhni Trumančki lahko spali na kavču ali pa na postelji mojih služabnikov. Moja 
služabnica pravi tudi, da se je treba boriti proti neumnosti, zato vsakemu, ki ima pravega mačka (tisti plišasti ne delajo muckov, tisti od preveč vina pa tudi ne), sitnari, naj ga pelje k veterinarju, kjer mu bodo odvzeli žogice pod repom. Meni so jih tudi in to še preden sem sploh vedel, zakaj se jih uporablja, tako da jih zdaj sploh ne pogrešam. Moji služabnici sem se tako smilil, ko sem prestal operacijo, da je samo zame odprla vrečko moje najljubše hrane. Ne bom napisal katere, da ne bo kdo rekel, da delam reklamo ali da sem koruptiven maček (moji služabniki pravijo, da to niso šale).
Čeprav bi lahko še veliko povedal, moram počasi zaključiti, da se moja služabnica ne bo spraševala, od kje dlake na tipkovnici (včasih je prav počasne pameti), pa še mudi se mi po mačjih opravkih (čaka me dolgo spanje). Imejte radi svoje mucke, tudi oni imajo radi vas (čeprav tega ne pokažejo vedno), in pazite nanje tako, kot oni pazijo na vas. Prrrr … prrrr … prrrr …
Truman Cafelatte Petkilogramski
Objavljeno v prvi številki revije Mucek
