Na fakulteti Mačja preja sem se naučil, da jeseni odpada listje, ki tako poskrbi za mačjo igralnico na prostem. Glede na to, da sem hišni maček, mi tovrstno znanje ne koristi prav dosti, zaradi česar sem se posvetil filozofskemu vidiku odpadanja mačje dlake, nad katerim se pritožujejo moji služabniki. Ne razumem, zakaj, saj tudi ljudem odpadajo lasje, pa se mački nad tem nič ne pritožujemo. Moja človeka bijeta pravo vojno z našimi dlakami in pri tem uporabljata nek nesramni rdeči stroj, ki sliši na ime sesalec. Do prihoda v svoj dvorec ga sploh nisem poznal, zato je moje življenje potekalo brez stresa. Swifty mi je zaupal, da ju z Eli sesalec ni niti najmanj motil, saj sta bila iz zavetišča vajena veliko hujšega ropota oziroma laježa številnih psov brez gospodarja (ne, psi nimajo služabnikov, ker so za kaj takega preveč neumni). Svoja sostanovalca sem moral naučiti, da sesalec ni njun prijatelj in da je veliko bolj zabavno bežati pred njim ter vmes kaj prevrniti. Idealno bi bilo zvrniti kakšno lončnico, saj mokra zemlja blagodejno vpliva na ploščice. Žal sta služabnika odstranila vse rastline iz stanovanja, za kar je kriva izključno Eli. S Swiftyjem ji nikakor nisva morala dopovedati, da bodic, ki krasijo kaktuse, ne sme uporabljati namesto zobne nitke. Tako je edina zelenjava, ki nam je dostopna, mačja trava, vendar jo imam preveč rad, da bi ji razbil lonec. Kakorkoli, sesalec se občasno (prepogosto) oglasi in se dela, da poje vse naše dlake. Ker pa gre za stroj brez možganov (ali pa ga služabnika ne znata uporabljati), mu to ne uspeva najbolje. Stanovanje je videti posesano, vendar ni, saj z našimi repi, uhlji in tačkami vedno izbrskamo še kakšno neposesano kepo dlak in tako tiho protestiramo proti sesanju.
Svoje služabnike imam, ne glede na njihovo pritoževanje, najrajši na svetu, oni pa mi to ljubezen vračajo. Pomembno drugo obletnico mojega prihoda domov (naivneža mislita, da sta me posvojila, v resnici sem prežal nanje in dovolil, da me odneseta domov) so namreč obeležili z novim praskalnikom kraljevske sorte, kar pa je samo zaključek zgodbe. Pred nekaj meseci sta mi prinesla premajhen praskalnik, ki ni ustrezal strogim mačjim standardom (zlobna Eli je pikro pripomnila, da imam preširoko zadnjo plat, kar seveda ne drži). Namesto da bi služil kot zatočišče pred služabnico pripravnico, sem se v njem zagozdil, moj rep pa je bil na milost in nemilost prepuščen nespretnim rokicam. Protestno sem ga poskusil čim prej onesposobiti oziroma izpraskati do kosti, za kar sem potreboval kar nekaj ur. Ob tem sem ugotovil dvoje: prvič – plišasti hudič je bil zelo kakovosten in drugič – to, kar je za mucke »izpraskano do kosti«, je za služabnike »malo scufano«. Nestrokovno sta ocenila, da je praskalnik še vedno uporaben! Še dobro, da znam surfati po spletnih razprodajah. Naključno sem pustil odprto spletno stran, kjer so bili znižani praskalniki, naivneža pa zdaj mislita, da je bil nakup njuna ideja oziroma darilo za mojo drugo obletnico kraljevanja. Čez nekaj dni je na vrata mojega dvorca potrkal poštar, ki je prinesel veliko in težko škatlo iz kartona (mački že veste, kaj to pomeni), v kateri je bil moj praskalnik. Kot izjemen strokovnjak za mačjo opremo sem z nasveti sodeloval pri montaži, in sicer tako, da sem preizkusil vsak element posebej. Da bi montaža potekala čim bolj tekoče, sem se z vso svojo širino ulegel čez navodila in služabnika prepustil ugibanju, kam naj privijači kateri del. Kljub glasnemu vzklikanju mojega imena (očitno je pozabil, da mački slišimo bolje od ljudi – če le hočemo) in pomoči služabnice pripravnice mu je praskalnik uspelo sestaviti dovolj hitro, da sem ga 
lahko preizkusil sam, ne da bi me zunanja Eli pri tem motila (mislim, da je bila na plaži). Praskalnik si zasluži veliko začetnico – dovolj prostoren, da bi lahko posvojili še tri mucke (kar sem Eli izpostavil vsakič, ko sem imel možnost, hihi) in dovolj visok, da me služabnica pripravnica ne more dobiti v roke, če le pobegnem na najvišjo polico. Slednja ima celo varnostni obroč, zaradi katerega je nemogoče, da bi moja kraljevska postava med zasluženim počitkom padla na mrzle ploščice. Skratka, dobil sem popolno ležišče, na katerega poleti, zahvaljujoč strešnemu oknu, prijetno pihlja, pozimi pa prijetno greje (pod pogojem, da je strešno okno zaprto, seveda).(((ZANAROCNIKE))) Swifty je sicer slišal služabnike govoriti o odškodnini za kosmato polico, ki naj bi se poslovila iz mojega dvorca takoj, ko bo služabnica pripravnica dobila sobo, vendar me to ne skrbi preveč, saj živim za zdajšnji trenutek (in piščančjo salamo), pa še zaljubljen sem, tako da mi mračne napovedi ne pridejo skozi dlako.
V društvu Mačja preja skrbijo za mojo ljubezen, ki sliši (kadar hoče) na ime Tinčika. Moja lepa elegantna punca (vedno v fraku kot jaz) zna presti ravno tako glasno kot jaz, vendar nima svojega kavča in služabnikov, kar je prava krivica. Jaz bi jo takoj vzel k sebi, vendar ne gre, ker je razmerje med služabniki in mački v mojem dvorcu 1 : 1, vsi poskusi, da bi Eli oddal, pa so padli v vodo. Za to sta kriva služabnika, ki jo imata rada, pa ne vem, zakaj. Tako mi ne preostane drugega, kot da Tinčiko občudujem na Facebooku, ji virtualno prrrrrrrredem in upam, da bo kmalu imela čisto svojega služabnika.
Strastna sta tudi Eli in Kiko, kljub temu da temperature padajo. Glede na to, da ga Eli vsakič pozdravi s pihanjem in nazaj obrnjenimi uhlji, vam je lahko jasno, da njuna srečanja niso mirovne konference. Vse poletje sta se preganjala po mojem vrtu in me s svojimi glasovi zbujala iz prepotrebnega spanca. Eli je domov prihajala tako jezna, da sva bila njene tačke deležna tudi jaz in Swifty. Samo svoji teži se imam zahvaliti, da njeni napadi iz zasede niso imeli učinka. Z lahkoto sem se je namreč otresel in mirno nadaljeval svojo pot do sklede mojih najljubših briketov. Vsaj njen (nekdanji) sivo-beli fant je izginil iz mojega vrta in ne skače več v moj dvorec. Ne morem verjeti, da je lahko ljubezensko življenje tečne mačke lahko tako razburkano. Ko sem to omenil služabnici, je rekla, da je Eli, v primerjavi z nekaterimi njej znanimi človeškimi samicami, prav dolgočasna in da njeno ljubezensko življenje ne more biti navdih niti za televizijsko limonado, česar nisem najbolje razumel. Kolikor vem, se limonada dela iz limon in ne iz televizij. Limon sploh ne maram, njihov vonj me tako odbija, da se vsakič, ko katero pomotoma povoham, spremenim v kenguruja, čeprav sem maček.
Glede na to, kako znajo moje prostovoljke iz Mačje preje preskakovati ograje, se skrivati v grmovju in plezati po drevesih, sem pomislil, da so včasih zato, da rešijo mucka, tudi same kenguruji. Ne vem sicer, kaj jedo kenguruji, vem pa, da bodo prostovoljke vesele vsakega podarjenega briketa. Brez skrbi, šel bo v pravi gobček (prostovoljke tako ali tako ne jedo ničesar, čeprav imajo po navadi poln avto mačje hrane). Najbolje pa je, da katerega od gobčkov iz Mačje preje vzamete k sebi in tako omogočite drugi živalici, da si opomore od življenja na prostem. Trenutno je prost tudi moj praskalnik, kar moram izkoristiti in si malo odpočiti. Mijav, mijavvv.
Jaz Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v sedmi številki revije Mucek
