Mačji dnevnik: Davek na mačje dvorce, pust in vzgojne težave

Človeško novo leto 2014 sem z Eli in Flyjem dočakal na vasi – proč od raket in drugih svetlobno-zvočnih signalov, ki jih ljudje potrebujejo za to, da se 31. decembra ob 23.59 ne izgubijo. To je po mojem mačjem mnenju lahko edini razlog, da kot obsedeni zapravljajo evrčke in strašijo ves živalski svet – kot da smo mi krivi, da imajo slabo orientacijo – v imenu novega leta (tega, da leta in druge časovne dimenzije ne obstajajo, nočejo slišati). Še dobro, da se znajo odkupiti z dobro obloženo praznično mizo, s katere – vsaj pri meni – hrana pada bolj radodarno kot na nepraznične dneve. Letos so bili služabniki sicer bolj duhovno navdihnjeni in so nam – namesto priboljškov za posebne priložnosti – podarili pridigo o medsebojni ljubezni in tem, kako smo pomembni drug za drugega. Sam sem zato ljubeznivo klofnil Flyja, in to večkrat, saj me je s svojim dirjanjem in skakanjem motil iz prepotrebnega spanca, pa tudi Kikotu sem vrnil nekaj predprazničnega božanja s krempeljci. Ko je to opazil služabnik, se mu je revež tako zasmilil, da mu je odprl vrečko mokre hrane za tolažbo. Opomnil sem ga, da to ni duhovna hrana in naj se Kiko raje potolaži sam, saj je odrasel maček. Pogledal me je tako, kot njega pogleda služabnica, kadar kakšno ušpiči, zajel zrak in rekel, da bi Kiko z veseljem zamenjal z mano. Priznam, da sem se malo zamislil in nato izginil v sobo, da bi na postelji v miru razmišljal. Pravzaprav sem se skril pod oprano perilo, da me slučajno res ne bi deložirali. Ob tem sem opravil še koristno delo, saj sem s svojimi dlakami dokazal, da lahko majico s kratkimi rokavi spremenim v zimsko oblačilo. (((ZANAROCNIKE)))

Vsa duhovnost in milina pa sta služabnico zapustili, ko so z državne ravni (država je še en neumnen, nepotreben in dolgočasen izum ljudi) obvestili, da bo morala za moj dvorec plačati davek. Ko sem služabnico vprašal, kaj je to, je rekla, da nekaj, zaradi česar bi lahko kupila kar nekaj kilogramov moje najljubše hrane, zaradi česar sem v trenutku postal nasprotnik davkov. Služabnik se je spomnil, da bi morali obdavčiti neumnost, saj jo imamo v izobilju. V isti sapi pa dodal, da je pričakovati, da bo vlada obdavčila samo sebe približno tako, kot bi od Eli pričakovali, da bo vrečko z biološkimi odpadki, v kateri so piščančje kosti, pustila na miru.

Še dobro, da sem načitan maček in da sem na Fakulteti Mačja Preja opravil izpit iz pravne ureditve. Tako sem na internetu začel brati uradni list in preučil vso zadevo. Izkazalo se je, da je služabnica pretiravala (to večkrat pravi tudi služabnik – potiho, da ga slučajno ne sliši), saj v skrpucalu, ki je dvignil pritisk služabnici, jasno piše, da so sakralni objekti oproščeni davka. Aha! Mački so bogovi – kar od Egipčanov dalje vedo vsi –, in kaj je drugega lahko objekt, kjer živijo bogovi, če ne sakralni? Torej so moj dvorec in vsi drugi, v katerih kraljuje najmanj en maček, davka oproščeni. Skoraj sem že potrdil internetno naročilo za mačjo hrano, ko je služabnica rekla, da imam sicer prav, ampak da templja Svetega Trumana v registru verskih skupnosti ni in da z oprostivijo ne bo nič. Ob tem je tako žalostno zavzhidnila, da se mi je kar zasmilila. Rekla je, da jo vse skupaj spominja na nottinghamskega šerifa iz zgodbe o Robinu Hoodu. Sam tega šerifa ne poznam, zaradi česar sem se obrnil na staro modro Eli. Domneval sem, da bi ga tako svetovljanska mačka, ki je rada v družbi odpadkov na ekološkem otoku pred mojim dvorcem, lahko poznala. Ni me razočarala in rekla, da gre za lik, ki je v imenu nekega vladarja od ljudi iztisnil vse do zadnjega centa. Zgodba ima sicer srečen konec, saj je šerifu precej nagajal Robin Hood. Služabnica je pripomnila, da so razmere idealne in da mogoče Robin ni več daleč.

In res ni bil, kajti neke sobote v marcu je potrkal na vrata mojega dvorca in vprašal: »Ali imate kaj za maškare?« Služabnica mu je dala nekaj bombonov, in kakor je prišel, tako je tudi odšel (verjetno v boj zoper šerifa). Ko je izginil za vogal, pa sem zagledal Eli, kako se od silnega krohota (in sumljivo objemajoč vrečko z mačjo meto) valja po hrbtu. Krohotala se je – komaj verjamem – meni in med smejanjem hitela razlagati, da to ni pravi Robin, ampak samo človek, oblečen vanj. Ko sem podvomil, da ima vsa kolesca v glavi (tako Eli kot nepravi Robin), me je služabnik rešil nevednosti in rekel, da vsako leto pride pust. To je obdobje, ko te nihče čudno ne gleda, če se čudno oblečeš. Služabnica je, kot se za modno strokovnjakinjo spodobi, pripomnila, da so nekateri prepričani, da je pust vse leto, in v isti sapi vprašala služabnika, ali ji posodi majico z okostnjakom, ker gre v maškare. Še dobro, da je služabnik ni poslušal, saj je bilo sporočilo med vrsticami jasno bolj kot nebo, kadar piha burja. V maškare je šla tudi mini služabnica, mački pa smo tej čudni navadi ubežali. Po hiši nas je enkrat za spremembo lovil pisan klovn in nam poskušal podaljšati repe. V pustno vzdušje se je najbolj vživel Fly, ki je s svojim progastim kožuščkom tudi dejansko še najbolj podoben klovnu. Tekal je za žogicami, skakal na kavč, lovil trakove, ogrizel nekaj mišk (tistih iz testa), s krofa polizal marmelado, s flancatov pa sladkor. Končno sem imel malo miru pred njim, da  sem lahko v miru prebavljal pustne dobrote.

Pri ljudeh vsak izgovor pride prav, kadar je treba pojesti kaj, kar ne sodi v zdravo (in dolgočasno) prehrano. Vzemimo, na primer solato: kot da ne bi bila dovolj slaba sama po sebi, jo ljudje še okisajo in jo tako naredijo za učinkovitega odganjalca mačk. Uporabijo jo vsakič, ko je na mizi še kaj takega, kar bi mački z veseljem pojedli. No, problematičnega mačjega mladiča Flyja niti solata ne odžene, saj z nje z veseljem poliže tisto packarijo iz kisa, olja in soli. S tem pa njegove čudne diete še ni konec. Kot vsak pošten maček tudi Fly svoje trofeje nosi v gobčku. Za razliko od mene in Eli pa jih Fly iz meni neznanih razlogov pusti v skledi z briketi. Služabnica je za čuda s tem zadovoljna, saj pravi, da tako vedno najde elastike za lase in naj ne dramatiziram.

Verjetno sem res pretiraval, saj so mi služabniki po koncu pustnih dni odprli vrečko moje najljubše mokre hrane. Zadovoljno sem se oblizoval, ko sem zagledal, da na vrečki piše, da gre za dietno hrano, namenjeno mačkam, ki težijo k povečani teži! Presenetljivo mi je, kljub sumljivemu namenu, teknila, zaradi česar sem žalitev gladko požrl (tudi dobesedno).

Kakršnakoli hrana pa tekne varovancem društva Mačja Preja, saj se učijo, da ne smejo biti izbirčni (vsaj dokler ne pridejo na svoj kavč). Dokler pa za njih skrbijo prostovoljke, ki jih lovijo po grmovju in prometnih cestah, se prepirajo z neodgovornimi lastniki in trepetajo zanje, kadar jih peljejo k veterinarju, se res ne spodobi, da bi se zmrdovali nad ponujenim. Zato ste lahko brez skrbi in mirno donirate mačjo hrano ali kakšen evro, saj bo šlo vse v dobre tačke, česar glede davkov ne morem trditi. Da bi se lažje odločili, naj vam namignem, da bo društvo kmalu praznovalo eno leto obstoja in da spodbuda vedno pride prav. Jaz jih sicer spodbujam, saj so zaslužni za to, da sem sploh živ, vendar jim ne morem dati denarja, saj sem brezposelni vzdrževani član (ki ne sodi v davčno olajšavo), ki s svojima kosmatima sostanovalcema in Kikom predstavlja, kot je rekel služabnik, čisti odhodek družinskega proračuna. Kot da ljubezen, imeti drug druega iz novoletne pridige in vse tortice, ki jih puščamo v mačjem stranišču, ne bi nič šteli!

Davki, pust in težavni mačji pubertetnik Fly, s katerim se trudim, da bi postal moj dobri oproda, so me tako utrudili, da me je praskalnik prosil, naj se malo odpočijem. Odzval se bom vabilu in si nabral moči za naslednjo bitko. Miiiijaaaaaaaaaaavvvv …

Jaz Truman Caffelatte Šestkilogramski

Objavljeno v deveti številki revije Mucek