Obožuje vodo
Najuspešnejšo slovensko in jugoslovansko manekenko vseh časov, Anko Senčar, so v življenju vedno spremljale živali, ki so bile kot ustvarjene zanjo in za njen način življenja. Konji, psi in zdaj maček. Po psih pasme sibirski husky, Oatiki in Artiku, ki sta jo spremljala povsod po svetu, se je čez čas odločila za mačka. In dobila je zares takšnega, ki ji je, kot se reče, pisan na kožo.
Oba sta močnih značajev, posebneža, mnogi pravijo, da sta ekstravagantna. Anka pravzaprav nikoli ni bila drugačna, zato ji tudi žival s podobnimi lastnostmi še kako ustreza. In pri živali, kakršna je mačka, je to verjetno še toliko bolj dobrodošlo. Poleg tega živita v deželi, kjer so živali v večini in nekaj vsakdanjega. Ni namreč veliko žensk, ki naokoli hodijo z mačkom, še manj verjetno pa takšnih, ki bi ga s seboj prevažale v džipu!
Beli mačji lepotec z enim rjavim in enim sinje modrim očesom je turškega porekla. Natančneje iz rodu pred šele dobrimi dvajsetimi leti udomačene divje mačke in temu primerno neodvisnega ter divjega značaja. »Kot jaz!«, se smeji mladostna in vedno šarmantna Anka.
Našla sta se po igri naključja. Ko je v trgovini za živali kupovala hrano za svojo ptico, ji je v oči padel snežno beli mačkon, ki je bil zaradi barve kožuha in oči kot mačja podoba njenega huskyja Artika. Zaradi tega in pozneje ugotovljenega značaja je dobil tudi enako ime. Ko sta pozdravila kožno vnetje, ki ga je staknil v trgovini, se je začelo njuno skupno življenje in druženje. Najprej sta se morala spoznati in privaditi drug drugega. Anka prej še nikoli ni imela mačke, on pa si verjetno ni nikdar mislil, da bo živel z nekdanjo vrhunsko manekenko! Vendar to sta hitro uskladila in našla sožitje. Tako, kot so bili prej psi, je zdaj z njo skoraj povsod mačji žurer in zdi se skoraj tako, ko da bi Anka vse življenje živela z mačkami. (((ZANAROCNIKE)))
Ko pravimo, da je posebnež, to ni brez razloga, saj ima namreč marsikatero navado, ki ni ravno značilna za njegovo vrsto. Najbolj presenetljivo je, da se navdušuje nad vodo. Z Anko se potepa po plaži, čofota po vodi in se nastavlja celo curku iz cevi za zalivanje rož! Z Anko hodi tako rekoč skoraj povsod, tudi v lokale, zato so se sosedje in domačini v Hurgadi, kjer Anka živi zadnjih nekaj let, začeli na njen račun šaliti. Zaradi njune neločljivosti pravijo, da je njen soprog! In če ga kdaj le ni z njo, jo nemudoma vprašajo, kje ima moža. Sama odgovarja, da bi bil takšen mož preprost, nezahteven, poceni in sanjski za vsako žensko, povrhu pa še brezpogojno zvest.
Pravzaprav je mijavkajoči Artik Ankin prvi čisto pravi maček v življenju. Z mački se je sicer srečevala že prej, toda bežno, zato se ne bi moglo reči, da so to bile kakšne posebne izkušnje. Imel ga je kakšen od njenih prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in podobno, sama pa je ves čas bolj prijateljevala s konji in psi. Njena zadnja psa, Artik in Oatika, sta jo spremljala skoraj povsod, kamor je šla s pokojnim možem Bobom. Z avtomobili, letalom, tudi z ladjo. Bili so pravi avanturistični popotniki, ki so povsod vzbujali radovednost. Oatika, recimo, je z Anko in Bobom odpotovala skoraj na drug konec sveta, v Afriko. Natančneje v Južnoafriško republiko v Wilderness, kjer sta živela nekaj let in kjer je nastala tudi Ankina mega knjižna uspešnica Moja Afrika.
Artika ne jemlje s seboj čisto povsod. Po Hurgadi, kjer so jo poimenovali kar princesa, jo sicer že res spremlja skoraj povsod, saj je v več pogledih maček vsemu navkljub zaradi velikosti in tega, da je samo eden, bolj praktičen kot velik pes ali celo dva! V avtomobilu je dovolj prostora, poleg tega pa se ga lahko prenaša tudi v naročju ali transportni košari. Artik tako sam prebije le malo časa. Kadar pa Anka pride domov v Slovenijo, ga pusti v varstvu pri prijateljih. Če bi prišla domov za dlje časa ali se preselila nazaj v Slovenijo, bi Artik seveda prišel z njo. Ker pa gre za občasne odsotnosti, pa je bolje in bolj praktično, da takrat počaka doma. Znano je namreč, da večina mačk težko prenaša potovanja in sprejema spremembe okolja, pot iz Egipta v Slovenijo pa le ni kot, recimo, pot iz Maribora v Ljubljano. V izogib stresu in vsem birokratskim ter drugim spremljajočim stvarem se je Anka odločila, da ga v času svojega bivanja v Sloveniji pusti doma.
Tako kot je bila Anka vedno drugačna in zanimiva, takšne so tudi njene živali. Njeni hišni ljubljenci so bili, ne glede na vrsto ali poreklo, vedno izrazito individualnih značajev. Živali z osebnostjo, kot bi lahko rekli v prenesenem pomenu besede. Močni, samosvoji, izrazito misleči z lastnimi glavami. Morda je bilo to najbolj očitno prav pri Oatiki in Artiku. Sibirski huskyji so namreč pasma, ki ji po žilah teče volčja kri. Temu posledično se radi potepajo, tudi Oatika in Artik sta jo kdaj pa kdaj znala ubrati po svoje, klicu divjine naproti.
Ko je krog življenja strnil njuni življenjski poti, se Anka nekaj časa ni odločila za drugega živalskega prijatelja. Pravzaprav sploh ni vedela, ali bo še kdaj imela kakšnega, še najmanj pa mačka.
In zgodilo se je čisto naključje, ki ju je pripeljalo skupaj, to pot z mačjim Artikom. Čeprav posebej bogatih izkušenj z mačkami od prej ni imela, sta očitno sodila skupaj, kajti odločila se je zanj. Morda se je od neznano kje prikradel nejasen občutek, da sta podobnih značajev. Mačka kot mačka je po svoji naravi in v svojem bistvu že tako zver. Majhna zverinica, vendar žametna in ljubezniva, a obenem neodvisna in samosvoja. Večina tistih, ki imajo izkušnje s psi in z mačkami, meni, da gre za povsem različne živali. Tako misli tudi Anka, ki pravi, da, ne glede na morebitne podobnosti, primerjava ni mogoča. Pes, ne glede na značaj ali poreklo, je kot vrsta nekaj povsem drugega kot maček. Mačke so mačke. Socializirane in prilagojene sobivanju z ljudmi, a vendar povsem različne. Artik je klasični primer samosvojega, neodvisnega bitja. Živi v hiši, je ljubezniv, čist, a vendar maček, ki je neodvisen. Tisti, ki ju poznajo, pravijo, da sta si podobna. Podobna? Da, podobna! Če velja rek kakršen lastnik, takšen pes, zakaj ne bi veljalo tudi kakršen lastnik, takšen maček? In Artik in Anka sta si zares podobna v marsičem. Oba posebna, drugačna, samosvoja. Celo okus za pijačo imata enak, če se malce pošalimo. Anka je namreč pri žametnem lepotcu po naključju odkrila še eno zares nenavadno značilnost. Artiku, verjeli ali ne, diši pivo! Ko sta v družbi, tako običajno zavistno opazuje kozarce družbe in si nadvse vztrajno prizadeva, da bi se dokopal do svoje kapljice hmeljske pijače. Najverjetnejši krivec njegovega nenavadnega mačjega pivskega okusa je kar Anka. Ob neki naključni priložnosti na plaži, ko si je Artik umazal smrček in v bližini, razen morske, ni bilo nobene druge vode, mu je umazanijo očistila kar z v pivo namočeno krpo. Od takrat ljubitelju mokrote diši pivo in na vse pretege se trudi, da bi postal član človeške družbe njegovih ljubiteljev. Čeprav je njegovo življenje z Anko zares kraljevsko, je pivo prepovedan sad…
Roman Turnšek
Objavljeno v drugi številki revije Mucek
