Seveda, bila mi je sumljiva. Od januarja se je vedno bolj redila, kljub temu da se je kopalna sezona bližala s svetlobno hitrostjo. Moj služabnik me je podučil, da je to občutljiv čas za človeške samice, ker morajo za plažo biti v formi, sicer jih lahko na silo vržejo v vodo, misleč, da so nasedli kiti. Moja služabnica se sploh nič ni pritoževala, da je debela, vsake toliko je pobožala svoj vedno večji trebušček in sploh ni dosti jedla. Še dobro, ker sem se že bal, da se bo lotila mojih briketov. Pa je Eli
(vsaj za nekaj je dobra) na podlagi večernega poležavanja v služabničinem naročju posumila, da bo služabnica dobila mladiča (zgleda, da se na te reči razume, ker je punca). Swifty je bil kar precej pesimističen, kaj bo zdaj z nami, ker se o nas muckih širijo nesramne, grde in neresnične govorice, da širimo neko čudno bolezen, ki je zelo nevarna človeškim mladičem in se ji reče toksoplazmoza. Moja služabnica se na našo srečo ni pustila zmesti in se je za nasvet obrnila k zdravniku (to je veterinar za ljudi), za vsak primer pa je funkcijo čistilca našega stranišča prepustila služabniku (se bojim, da gre za navaden ženski izgovor). Zdravnik je rekel, da z mucki ni nič narobe (to bi ji lahko rekel tudi jaz, samo dobro vem, da ne bi pomagalo) in naj raje pazi, da bo zelenjavo z vrta dobro oprala, če jo misli jesti (bolje, da jé zelenjavo kot moje brikete). Ko smo se prepričali, da nas ne bo poslala od hiše samo zato, ker je noseča, je pesimist Swifty rekel, da bomo verjetno morali od hiše, ko se bo mladič rodil. Pa mi sploh ni bilo jasno, zakaj, saj smo vedno pripravljeni pomagati in bi z veseljem čuvali človeškega mladiča. Ko sta me služabnika začela naslavljati s »stric Truman«, pa so se vsi moji dvomi in skrbi razblinile, vedel pa sem, da me čaka še veliko dela. Najprej je bilo treba preizkusiti vse, kar sta kupila za dojenčka (tako se reče človeškim mladičem). Tako sem ugriznil v previjalno mizo, preizkusil posteljico, ali je dovolj zdržljiva (imam že šest kilogramov, kar ni hec), skočil v voziček in banjico. Služabnica je zadnji podvig pospremila z besedami: »Komaj čakam, da bo notri voda.« in čudnim nasmeškom, česar nisem ravno najbolje razumel. Vsega tega dela seveda moji služabniki niso posebej cenili, za kar so baje krivi nosečniški hormoni.
Ko sem nekega večera poletno razpoložen razgrajal po stanovanju, je služabnica na hitro vzela potovalko in šla skozi vrata. Ni je bilo na spregled kar štiri dni in jaz sem se že ustrašil, da je ne bo več nazaj (slišal sem, da človeške samice to včasih naredijo). Pa se je vrnila in to ne sama. V lupinici (ne vem, zakaj ljudje svojih mladičev ne prenašajo v gobčku tako kot mucki) so domov prinesli majhno služabnico. Najprej je bila čisto tiho in je mirno spala, potem pa je začela kričati (to je mijavkanje po človeško). Najlepše pri tem je, da se tečne Eli sploh ne sliši več, ker je človeški mladič dosti bolj glasen. S Swiftijem sva služabnico od daleč povohala, Eli pa jo je čisto ignorirala (nobenega materinskega čuta nima). Zdaj jo budno opazujemo in kar nekaj stvari nam ni čisto jasnih. Za razliko od starejših služabnikov ne hodi po dveh tacah in ne uporablja stranišča, pa tudi za mizo ne sedi, zaradi česar od nje ne moremo izsiliti nobenega priboljška. Kar se spanja tiče, nam je zelo podobna, ker res veliko spi. Mucki smo se zmenili, da jo bomo naučili, kako se je treba do nas obnašati in bomo iz nje naredili služabnico, da ji ne bo para. Glede na to, da bo verjetno imela svojo sobo, seveda računamo na to, da bomo spali na njeni postelji. Tega trenutno ne smemo, pa tudi iz sobe starejših služabnikov nas za enkrat podijo. Če sem iskren, nas tudi prej niso radi videli na njihovi postelji, ampak jim to odpustimo (včasih so res trmasti). Eli se je o tej kršitvi mačjih pravic pozanimala na internetu in ugotovila, da imamo srečo. Veliko muckov namreč konča na balkonu ali pa jih celo zapustijo, kadar pridejo k hiši človeški mladiči in jim tako vzamejo pravico do dobre mačje družbe. Saj razumem, da včasih ne gre drugače (kadar ima človeški mladič, na primer, alergijo na našo dlako), vseeno pa mislim, da so taki primeri res redki.
(((ZANAROCNIKE)))
Mlajša služabnica je bila deležna velikega števila obiskov, česar Swifty ni bil posebno vesel (ljudje ga vznemirjajo), jaz pa, ker sem dobil ogromno komplimentov (to je takrat, ko rečejo »iiiiiii«). Tako sem imel res dobro priložnost, da sem naredil malo reklame za črno-bele mucke, ki trenutno v hotelu Mačja preja na Facebooku iščejo služabnike. Poleg tega, da sem stric mali služabnici, ne smem zanemariti mojih mačjih varovancev. Dobre vile iz Mačje preje so namereč na moj Facebook profil posredovale vse slike črno-belih muckov z jasnim navodilom, naj jim pomagam poiskati dom, kar jemljem zelo resno. Seveda ne bo nič narobe, če posvojite kakšnega tigrčka (so super prijatelji, tako kot moj Swifty), črno mucko (tako boste dobili sobnega panterja), trikolorko ali želvovinko (če bi radi mucko, kajti mačkov takšne barve ni). Če pa bi si radi zapletli življenje, si lahko omislite sivo-belo mucko; če jih nimajo, mi pišite, se lahko zmenimo, da vam podarim tečno Eli (samo ne me izdati mojim služabnikom, oni je ne bi dali proč za nič na svetu).
Ko sem jo ravno omenil, Eli si skrb za dojenčka predstavlja čisto po svoje. Poje ji uspavanke ob najbolj neprimernih urah (takrat ko mala služabnica že spi) in s tačko preizkuša, ali je voda v banjici dovolj topla in to po tistem, ko se je mala služabnica okopala. Res ne vem, kako je lahko tako čudna mačka.
Skoraj sem pozabil omeniti, da mi je služabnik naredil novo počivališče. Na eno od oken v stanovanju je napel mrežo, za katero sem najprej mislil, da je proti komarjem. Po tistem, ko sem si jo natančno ogledal, sem videl, da ima tako velike luknje, da bi morali biti komarji veliki kot vrabci, da ne bi prišli v hišo. Mislil sem že, da služabniku vročina tako škodi, da namerava z mrežo loviti ribe in to na suhem. Potem sem končno ugotovil, da lahko jaz mirno počivam na kamniti okenski polici in hkrati budno opazujem dogajanje na vrtu brez nevarnosti, da bi se mi kaj zgodilo. Za trenutek me je bilo skoraj sram, da sem podvomil v zdravo pamet mojega služabnika (za moje dvome je sam kriv, ker počne res veliko meni zelo čudnih stvari, o čemer bom nekoč kaj več napisal). Ko smo že pri zdravi pameti, mislim, da v tej vročini ni dobro predolgo pisati, zato se bom zdaj od vas poslovil in nekj ur prespal na moji polici. Mijav, mijav …
Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v tretji številki revije Mucek
