Intervju: Silvo Bezjak

Punčka je postala fantek

Nima repa, zato pa se lahko maček znanega okoljskega in vrtnega strokovnjaka, estradnega promotorja in poslovneža Silva Bezjaka pred mačjimi sosedi v bližnji in širši okolici pohvali s čim drugim. V ulici, soseski, krajevni skupnosti in morda še širše je namreč zagotovo edinstven glede bivanja. Mucek, tako mu je ime, namreč ni prišel k hiši, ampak sta se k njemu priselila Silvo in njegova partnerica, podjetnica Melita Biserkova. Da, natanko tako. In, da je zgodba še bolj napeta, ju je za povrh na začetku še dobro in pošteno prestrašil …

Prava mačja zverca torej?

Nikakor. Šlo je pravzaprav za splet okoliščin, ki so se zmešale ob pravem času in na pravem kraju. Narobe smo razumeli stvari (smeh). Drugače pa je čisto prijazen maček.

Kaj je torej posebnega glede njegovega oziroma bolje rečeno vašega bivanja v vašem domu?

To, da Mucek ni ne kupljen, ne posvojen iz kakšnega zavetišča, niti ni bil za darilo. Bil je v akciji (smeh). Gratis, kot se reče. Saj veš, kaj mislim, tiste akcije v trgovinah, v smislu plačate dva, dobite tri. To je bilo nekaj podobnega. Maček je namreč prišel gratis zraven. Tu je bival že prej, preden sva se sem priselila z Melito. Prejšnji lastnik hiše je skupaj z njo primaknil še njega. Da se razumemo in da ne bo kakšnih obtoževanj koga, živali ni zapustil ali kaj podobnega. Pač, vprašal in prosil naju je, če bi ga hotela obdržati. Mucek je bil namreč precej navezan in navajen na hišo ter na to lokacijo, prejšnjemu lastniku oziroma prodajalcu hiše pa se je zdelo, da bi bila selitev kam drugam zanj preveč stresna. Pa sva z Melito takoj rekla seveda, zakaj pa ne! En maček gor ali dol … No, ampak potem pa najprej ni bilo čisto tako (smeh).

Čisto tako kaj?

Ja, to, en maček gor ali dol. Ko smo v njegovem starem in najinem novem domu ostali sami, sva si ga pravzaprav šele malo bolje ogledala. In takrat je bila panika! Sva rekla no, glej ga zlomka, dobrota je očitno res sirota, podtaknili so nama brejo mačko in zdaj bova poleg vsega drugega še botra! Da se ne bi zgodilo, da ne bi vedela kam z mladiči, sva takoj začela klicati nekaj znancev in jim že vnaprej ponujati ljubke male muce mace in podobno. Da ne bo naenkrat polna hiša krščencev (smeh). No, potem pa sva se morala, spet zaradi naglice, ugrizniti v jezik. Ker mačka sploh ni bila mačka, še najmanj breja, ampak se je izkazalo, da gre le za tako debelega kastriranega mačkona. Ampak tam spodaj pa res nisva pogledala. (((ZANAROCNIKE)))

Sta si oddahnila?

Sva! Čeprav bi tudi to rešili in prečkali ta most, ko bi prišli do njega. Bolj nerodno je bilo, da so se vsi, ki sva jim že vnaprej vsiljevala mačke, potem smejali. Pa prejšnji lastnik tudi. Ampak kaj hočemo zdaj …

No, saj je to, ne nazadnje, vajin prvi maček in če drugega ne, je bila dobra šola.

Tudi to je res.

In kako se imate v sobivanju?

Nobenih težav. Lepo in hitro smo se privadili drug drugega. V naselju ni prav veliko prometa, okoli hiše je zelenica in nekaj drevja, tako da ima svobodo, možnost varnega prihajanja in odhajanja. No, saj ravno ne odhaja in prihaja, čeprav je veliko zunaj. Zaradi prostora, posledice kastracije in podobnega se drži bolj ali manj bližnje okolice. In ravna se tudi po letnemu času ter vremenu. V letošnji neznosni poletni pripeki podnevi še nosu ni pomolil ven. Zvečer ali proti jutru že, sicer pa je bil raje notri v hladu. Drugače pa je prijazen, pusti se tudi pestovati in ne dela nobene škode.

Njegova posebnost ali drugačnost je tudi to, da nima repa. Je to kakorkoli moteče ali ovirajoče zanj?

Ne da bi opazil. Je čisto klasičen, tipičen maček, ki se vsaj po moje ne razlikuje precej od drugih. Kakšna značajska lastnost ali navada mogoče je že čisto njegova tipična, ampak saj je tako tudi pri drugih živalih.

Nekateri menijo, da se maček, za razliko od psa, bolj kot na človeka naveže na hišo. Kaj sam misliš o tem?

Ne vem, čeprav sem prej imel tudi pse. Mogoče je odvisno od vsake živali posebej. Kot sem že rekel, Mucek je pri nas ostal, ker je prvotni lastnik menil, da bi selitev zanj drugam pomenila prevelik stres. Ne morem reči, kako bi bilo, če bi ga takrat vzel s seboj. Dejstvo je, da se tukaj dobro počuti in tudi kakšne posebej opazne spremembe ob zamenjavi človeških stanovalcev ni bilo opaziti. Je pa zanimivo, da je najbolj vzljubil Melitinega očeta, ki stanuje v pritličju. On je namreč v primerjavi z nama veliko več doma, kar pomeni, da Mucka tudi večkrat nahrani, spusti ven ali noter, se ukvarja z njim in podobno. Če se malce pošalim, vlogo zagotovo igra tudi to, da stanuje v pritličju in mačku pač ni treba utrujati nog s hojo višje (smeh).

Tvoj poklic in ena od dejavnosti, s katerimi se ukvarjaš, je tudi urejanje okolja, na področju česar si strokovnjak. Mački so znani tudi po tem, da so čiste živali. Na fiziološko potrebo, denimo, gredo tja, kjer lahko za seboj zakopljejo in prekrijejo, to pa pomeni tudi razkopavanje vrta, grede … Kako se usklajujeta pri tem? Gre za vojskovanje ali vlada premirje? Imaš zanj morda v izognitev vojskovanju urejen poseben del vrta?

Maček je že toliko star, da ima že ustaljene svoje navade, ki jih ni lahko spreminjati, zato ni drugega, kot da imava medsebojni dogovor. Na veliko potrebo hodi med grme forzicije, kjer za seboj vse lepo zakoplje. Vonj ga ne more privabiti, ker ga forzicije nimajo, očitno mu ugaja in odgovarja, ker imam okoli njih nasut pesek. In tam najlažje in najhitreje zakoplje. Dogovora se za zdaj drživa oba. Smo pa opazili zanimivo obnašanje, namreč, če vidi, da ga opazujemo, nikoli ne gre na potrebo. (Smeh) fin maček, ki si želi svojo intimo!

V svojem poklicu in delu se srečuješ s kolegi stroke in sodelavci s podobnih področij. Sta se morda z Melito, odkar imata mačka, začela kaj več družiti tudi z drugimi mačjimi lastniki?

Da bi namensko iskala mačjeljubce, ne, ampak bolj opaziva ljudi, ki jih imajo in kar nekaj naših pogovorov teče o mačkonih. Še prav posebej pri prijateljih Matjažu in Jožetu nam teme o mačkah vzamejo kar večji del pogovora. Kaj vse je čigava počela, kako jih razvajamo … No, evo, ta trenutek mi je kliknilo, iz pesjanarja sem postal mačkar … (smeh).

 

Roman Turnšek

 

Objavljeno v sedmi številki revije Mucek