Šajanina prijateljica
Rebeka Dremelj je ena tistih estradnih obrazov, ki so se z odločitvijo za družino poleg učenja nove življenjske vloge srečali tudi s spretnostjo prilagajanja. Še preden je namreč prvič postala mamica, je v njihovem domu bivala dolgodlaka mačja krasotica Lena. In ko se je družina povečala za dojenčico Šajano, se je bilo kljub prostornemu domu treba znajti z obema: s štručko iz porodnišnice in zverinico na žametnih šapah. Rebeka se je znašla dobro. Ne le da so v njihovem domu uspeli vzpostaviti harmonijo, ampak bi Rebeka znala o tem zagotovo svetovati tudi komu drugemu.
Če te za začetek in rdečo nit pogovora vprašam, kako se razumete in kakšni so otroško-mačji odnosi pri vas doma, bi lahko odgovorila na kratko?
Seveda! Odlično. Živita v sožitju, vsaka ve, kje je kateri mesto in to je vsa umetnost.
Je bilo do tega težko priti?
Ne. Ni pa šlo čez noč in tudi ne kar samo od sebe, saj je za to potrebno nekaj časa, tako za človeka kot za žival, tudi pravilnega odnosa, vztrajnosti in upoštevanje neizogibnih pravil.
Prav slednje, se pravi postavljanje in upoštevanje pravil, je za marsikoga najtežje.
Da, res je. Ampak je treba … (((ZANAROCNIKE)))
Kakšno je torej videti druženje hčerke in mucke?
Zelo lepo. Obema je bilo treba razložiti določene stvari in pri tem vztrajati. Seveda ne smemo pozabiti, da sva svoje morala postoriti tudi z možem. Pravzaprav je pretežni del padel na naju, kar je seveda logično in najpomembneje. Če odpovemo ali ne znamo odrasti, potem ne more biti nič drugega, kot da je stvar obsojena na neuspeh. Samo druženje pa je videti tako, da gre za lepo prijateljevanje. Šajana obožuje Leno, Lena se tu in tam malo pocrklja pri Šajani, ko pa ima vsega dovolj, pa seveda tako kot vsaka mačka, rep med noge in »gas«.
Kako je torej to videti v praksi, če tako rečeva?
Plazenje naokoli druga za drugo, raziskovanje in podobno. Šajana Leno boža, povleče tudi za rep, poskuša jo tudi dvigniti, ampak slednje pač ne gre. Premajhna je še, Lena pa tudi ni ravno manekensko vitka (smeh). Ampak Šajana očitno ni pregroba, kljub temu da otrok njene starosti pač še nima in ne more imeti čisto razvitega občutka. Prav nasprotno. Lena v druženju z njo uživa, uživa pa tudi Šajana. Kljub temu pa je mačka, ki je tudi pametna. Ko ima dovolj, se preprosto umakne. Po navadi kam pod mizo ali pa preprosto skoči na kakšno dvignjeno mesto, kamor mala človeška zverinica še ne more in to je to. Včasih je to sicer pospremljeno s kakšnim vikom in krikom, ampak to je del tega in tako pač je. Me pa to njuno druženje ne le veseli, ampak me je tudi naučilo nekaj novih stvari in tudi presenetilo.
Na primer?
Recimo razlika med mojim in Šajaninim odnosom z Leno. Razlika je namreč res velika. Če bi se jaz do Lene, kljub temu da se imava sicer radi, obnašala, kot se Šajana, bi me mačka že zdavnaj in temeljito opraskala ali morda tudi ugriznila. Med njima pa ni težav. Očitno imajo živali, ko gre za otroke, res drugačen odnos ali morda bolje rečeno veliko višji prag tolerance. Ne vem, morda zato, ker vedo, da so otroci in po njihovi logiki nekakšni mladiči, najbrž pa je pri samicah prisoten tudi materinski nagon.
Si sama kot otrok imela kakšno žival?
Vedno, od majhnega sem imela mačke. Žal je nekatere od njih vzela cesta, še vedno pa imamo Lumpiko, ki je zdaj stara že blizu 15 let.
Kako, recimo, kot mama učiš Šajano odnosa do živali, v tvojem primeru do mačke?
Nekaj stvari se že dá, več pa bo možno pozneje, ko bo Šajana že večja. Treba se je prilagajati starosti otroka, situaciji in podobno. Ni čisto lahko, je pa treba biti domiseln. Kadar sta skupaj, denimo, rečem božaj, božaj. Tako jo boža in ni groba z njo, seveda primerno otroku njene starosti. Hočem reči, da je to njeno božanje drugačno od recimo mojega, ampak s trudom gre marsikaj. Poleg tega je tu mama (smeh), da pomaga eni in drugi. Velikokrat ji dam vrečko briketov in jo učim, kako se hrani Leno in podobno. Vsak dan se učimo česa novega.
Bi že lahko, kljub temu da ima Šajana šele nekaj več kot leto dni, rekla, da se v čemerkoli vidi, da raste skupaj z mačko?
Bi. Kot že rečeno, nima strahu pred živaljo, kar se mi sicer zdi zelo dobro in pozitivno. Poleg tega pa je sploh ne moti tudi ne kakšna dlaka, ki se tu in tam pojavi na majici. Eh, pa tudi mene ne. Brez tega pač ne gre. Lena je sicer redno negovana in čista, ampak dlaka se pa vedno najde (smeh). Ampak se sama ne jezim zaradi tega.
Prej si rekla, da je za sobivanje potrebno nekaj časa, vztrajnosti, pravilnega pristopa … Se ti zdi, da imaš kot mama in lastnica mačke dovolj avtoritete? Jo razbojnici, če jima tako rečemo, upoštevata? Razumeta, kaj smeta in česa ne?
O, razumeta, razumeta. Seveda, predvsem in najraje tisto, kar jima odgovarja in kar jima je po godu, ampak žal samo tako pač ne gre (smeh). Nisem nikakršen strokovnjak, naučilo pa me je, da se dá marsikaj, če človek zgrabi na pravem koncu in na pravi način. Mnogi so mi namreč v nosečnosti razlagali, da bo zdaj, ko pride dojenček, morala mačka od hiše. No, jaz se nisem vdala in zdaj vidim, da sem imela prav! Tudi Lena, recimo, kar je zanimivo, nikoli ne gre v Šajanino sobo. Ve, da ne sme in to je to. Ampak tega smo jo morali naučiti in zdaj nimamo nobenih težav.
Bi rekla, da je prilagajanje na sobivanje majhnega otroka lažje z mačko ali psom?
To pa težko odgovorim oziroma ne vem, ker s psom tovrstnih izkušenj nimam, poleg tega pa tudi mačje za zdaj trajajo šele malo več kot leto dni. Strinjala bi se sicer, da je mačka nekako drugačna vrsta živali kot pes, ampak to pa je tudi bolj ali manj vse, kar lahko rečem. Ne vem, mogoče je res kaj na tem, da je pes bolj ali hitreje prilagodljiv, da je manj samosvoj od mačke in podobno, ampak tudi z mačko se dá marsikaj. Pa tudi vse niso enake. No, pa roko na srce, verjetno, predvidevam, da je z mačko vseeno veliko manj dela kot s psom.
Roman Turnšek
Objavljeno v deveti številki revije Mucek
