Njen življenski slog je glasba. Popularna in energična kozoroginja dela in živi za glasbo. Je pevka, pianistka in avtorica besedil. S svojim slogom in vsebino skladb podaja glasbo na poseben in izbran način. Njena glasba zbuja posebne občutke. Svoj obrok hrane zamenja z vegeterijanskim in je zaprisežena vegeterijanka. Veliko naklonjenost čuti do živali. Svojega perzijca z imenom Muki naravnost obožuje.
Delate samo tisto, kar želite?
Delam tisto, kar sem si vedno želela. Da živim za glasbo in živim od glasbe.
Vaše ime je dobro znano in ste velika glasbena umetnica. Ali je težko vztrajati v tem?
Še posebej pri izjemno uspešnih prvencih se to izkaže kot še dodatno pereče vprašanje. Moram priznati, da je bilo »lansiranje« mene kot samostojne izvajalke s prvo ploščo vred kar zaslepljivo visokoleteče in zveneče. Težko bom kadarkoli ponovila tisti »bum«, ki je bil okoli tega. Presrečna sem, da sem naletela na tak odziv, saj nimajo vsi izvajalci te sreče, da te imajo ljudje radi in te vzljubijo. To je tisto, kar je dejanska sreča – da si, kar si, da ostaneš tak, ne glede na to, kaj se dogaja okoli tebe, in da si tak tudi sprejet. Spontan, iskren. Poznam precej svojih prijatljev v glasbi in tudi tistih, ki so pojoči, ki hodijo meter nad tlemi in z glavo nad oblaki, ker mislijo, da so zvezde. Samo zvezd pri nas ni. Zvezde so na nebu. Zvezdništvo v pravem smislu potrebuje eno in edino stvar, da ga utemelji. In to je ogromen kapital. In razsipen življenjski slog. Nista dovolj le medijski preboj in všečnost.
Zakaj ste tako navdušeni nad mačkami?
Kdo pa nima rad teh živih, mehkih, prijaznih, ljubkih, igrivih antistresnih »povšterčkov«. Ravno prav nezahtevna je mačka za moj slog življenja in moj urnik. Rada imam njeno samosvojost. Čeprav mi pasma, ki jo imam jaz, dela veliko preglavic. Še posebej z dlakami, ki so povsod. Zato se najraje oblačim v belo, da imam vsaj malo miru pred tisto selotejpasto rolico. (((ZANAROCNIKE)))
Svojega mačka dovolj dobro poznate in kako se z njim zabavate pri igri?
Mačku Mukiju sem kupila vse, kar obstaja. Najraje sicer obdeluje svoje ogromno mačje drevo, skače za žogico in se gre vrvohodca po balkonski ograji.
Njegov najljubši prostor in nega?
Spi pri mojih nogah, drugače pa nima najljubšega prostora, po navadi se uleže tja, kjer ima največ miru, tako da je večinoma v spalnici. Sicer pa mi sledi ko kužek, tako da je navdušen tudi nad sprehodi. Komaj čaka, da gre ven, še posebej na morju, kjer vse še tako bolj diši. Nega je zahtevna, ker je perzijec. Česanje in česanje … Pa čiščenje oči, ušes, striženje krempljev … Veliko je nege. Še dobro, da ima mačjega frizerja, ker mu sama ne morem vedno priti do »živega« in se tu pa tam zavozla na kakih predelih, kjer mi ne pusti zraven. Moti me to, ker noče jesti mehke hrane, samo liže sok. Zdaj sem naštudirala, kaj narediti, pač mu jo zmiksam v shake, pa še kakšen jajček zraven, pa veselo poliže vse skupaj.
Imate zanesljivega človeka, ki skrbi za mačka, ko ste odsotni?
Seveda. Zraven dobi tudi dvostranska navodila znova in znova. Sicer pa mačka najraje kar s sabo vzamem. Če bi opazila, da bi mu bilo neugodno, tega ne bi počela, samo je strašno »firbčen«, in vedno, ko pride kam na novo, vse prevohlja in raziskuje.
Igrače za preganjanje dolgega časa in kakšna njegova sposobnost?
Miške in žogice so po vsem stanovanju, tako kot tudi cvileča miška, ki visi iz stropa, in viseči repki iz ključavnic ven in še in še. Sicer pa je treba igrače pospravljati in jih dati ven, ko je čas za igro, če ne, se mu rahlo zdijo brezvezne, če se ne premikajo. Ima še dva praskalnika, pa svoj kotiček na balkonu, kjer se drgne ob sivko, baziliko, majaron in meto. In seveda gor pušča svoje bele dlake. O kakšni njegovi sposobnosti, razen o tej, da je včasih sposoben prespati večino dneva, niti ne morem govoriti. Ko vstane, je zelo družaben in nujno potrebuje družbo.
Maček na povodcu?
Seveda. Nikakor ne na silo. Mačka sama pokaže, kam bi šla. To mora biti spontano. Pa tudi ne prevečkrat. Kakorkoli obrneš, je moj maček hišni maček, ki se gre ven prevetrit, potem pa smuk nazaj na posteljo. Ni pa športnik, da bi ga sprehajala kot psa.
Mačko ne bi smeli kaznovati z udarci. Se strinjate?
Roka je zato, da dá jesti in te poboža. Nobenih udarcev. Povzdignjen in odločen glas in kretnja morata biti dovolj.
Ste vegetarijanka. Obstaja predsodek, da je vegetarijanska hrana enolična in nenasitna. To zagotovo ni res. Po mišljenju mnogih lahko zadovolji potrebe človeka. Je vaše notranje ravnovesje odvisno tudi od tega, kako se prehranjujete?
Nikoli nisem jedla mesa, niti rib in morskih sadežev, kar je sicer zame vse isto, vse je meso. Mislim, da najbrž tudi meso ne mara mene, zato se ne marava in ne potrebujeva. Že od vedno je tako, kar pomnim. Spomnim se, da sem včasih celo govejo juho jedla, pa tudi precej drugih juh je narejenih iz te osnove, še posebej, če ješ zunaj, pa po tem ne vprašaš. Težko je biti dosleden, pa tudi moreče je. Če te ne moti okus ali priokus, pač poješ. Jesti zunaj je pač velikokrat loterija. Kri imam odlično, zdravje mi bolj ali manj dobro služi, nič mi ne manjka, razen mogoče tisti občutek sitosti, ki ti ga dá težka hrana. Zato jem večkrat. Pa saj mi je fino. Rada jem.
Na eni strani so zavetišča za zapuščene živali, na drugi strani mučenje. Na svetu je samo za krzno ubitih veliko živali. Morala in ljubezen do živali, tudi do mačk?
Prva sem, ki se zjoka ob teh dejstvih, še posebej pa prizorih. Živali imam strašno rada. Ne vem, zakaj se ljudje tako uperjajo proti naravi in trudijo biti močnejši od nje. Saj to je vendar utopija. Narava nam neprestano kaže zobe, že samo, če pogledamo te vremenske spremembe, poplave, potrese, orkane, kisel dež in drugo. Mi pa še kar naprej izsekavamo, pobijamo in se slepimo, da tega ne bo nikoli zmanjkalo. Še malo pa bosta pitna voda in čist zrak bolj vredna od diamantov. Nekaj v meni pravi, da če vesel kmet z veseljem in s prijaznostjo do narave pridela pridelek, bo to vesel pridelek, ki bo, medtem ko ga bom veselo jedla in pojedla, v meni naredil nič drugega kot samo veselje. In dobro se manifestira skozi dobrote. Pri kravi, ki je jedla sproducirano hrano, vključujoč njene zmlete tovarišice, s katero so grdo delali, ki ni v življenju videla ne sonca, ne travnika, ki je bila bitko, medtem ko je spuščala adrenalin v sleherni atom same sebe, poslušajoč klice na pomoč svojih sotrpnikov v klavnici, se potem vdala in bila vsa prestrašena pokončana, najbrž ne pričakujemo zrezka, kipečega od kreposti in radosti. To je vse zabeleženo. Vibracije in informacije žal s peko in kuhanjem ne moremo izničiti. Pa naj vsi rečejo, da temu ni tako. Usta že veselo jedo, s telesom pa ni tako. Nič nimam proti mesojedcem, samo pretirava se sto na uro. In vsi si zatiskajo oči, ko vidijo na bencinski postaji tovornjak z govedom. Takrat se vsem vse smili. Ko pa zadiši žar, pa je druga pesem. Da, tudi meni strašno diši, ampak samo diši. Ugriznit pa ne morem. Odkar vem, da imam svojo glavo, je tako. Tudi to vse v moji glavi je bilo že zapisano, preden sem začela razmišljati. Nikakor nisem »principaš«, vendar tako jaz doživljam svet in vse okoli sebe. Težko je pa biti dosleden. Ni tukaj samo hrana. Krzno je tudi poglavje zase. Pa žal lahko že pri usnju začnemo. Zato priporočam ogled filma Food Inc.
Nekatere mačke pri nas imajo srečo, da uživajo radostno življenje, obstajajo pa tudi manj srečne. Bi bilo policijo za živali smotrno uvesti tudi v Sloveniji?
Definitivno. Še kako bi jo potrebovali. Samo bog ve, na katerem mestu bi se ta predlog našel na list predlogov in zahtev, glede na to, kakšno je trenutno stanje v državi. Potrebujemo pa še več osveščanja, še posebej glede kastriranja, ki bi moralo biti skorajda obvezno.
Objavljeno v četrti številki revije Mucek