Intervju: Marjanca Scheicher

Polna presenečenj

Se spomnite, kaj sem o preminuli ljubiteljici in zaščitnici živali Meti Malus napisal v spominskem članku v prejšnji številki revije Mucek? Da jo je dolga leta spremljal ovčar Taksi, a da je bila kljub temu pravzaprav zmeraj malo bolj mačja kot pasja, če govorimo o tem, katere živali so komu bližje ali katere so v njegovem življenju pogostejše. Kot rečeno, je njene poti prečkalo nič koliko žametnih pomanjšanih zverinic mačjega rodu. In ker sva se poznala malo vrsto let, tega uganiti in jo zato ustrezno popredalčkati ni bilo težko. Bi bilo pa skorajda treba priznati, da pa bi v slepo ugibal o tokratni sogovornici. Že res, da je ne poznam tako dolgo, kot sem Meto, pa naj mi bo zaradi tega malo prizanesljivo. Čeprav sva nekaj let bila tudi sodelavca, do pred kratkim nisem vedel, da sploh ima kakšno žival. Pa ima oboje …

Marjanca Scheicher, znana novinarka, urednica in razvpita ter najuspešnejša slovenska pisateljica, ki je od nedavnega tudi podjetnica in katere prva izdana knjiga v lastni založbi je prav njena, Obsedenci.

Se ti zdi zanimivo ali celo nenavadno, da do nedavnega nisem vedel, da imaš doma hišne ljubljence? Pa sva celo nekaj let službeno sodelovala …

Mogoče, a nič zato. Saj je tudi sicer po navadi tako, da jaz o drugih vem več kot oni o meni. In to mi čisto odgovarja.

Novinarka torej, kakorkoli obrneš?

Kakorkoli obrneš, tako je (smeh).

Ampak doma imaš kljub temu kar nekaj hišnih ljubljencev. Psa in mačke.

Aha, pa tudi še nekaj domačih, rejnih. A vidiš …

In kako to, da o tem večina nič ne ve?

Tako, kot sem rekla. Da vem več o drugih kot oni o meni. Tega, da živim na kmetiji, ne skrivam. Tudi, ko sem nastopila v oddaji Riba na oko, ki je bila ena posvečena meni, sem pokazala, kako hranim govedo. Je pa res, da na svoje zasebno življenje v medijih ne dajem poudarka, raje imam, da se piše o mojih knjigah. Sploh na zadnjo, Obsedenci, sem res ponosna, ker prekaša vse prejšnje. Z živalmi pa sem bila sicer vedno obkrožena, saj živim na robu ljubljanskega barja, kjer je veliko travnikov, gozdov. Tik za mojo hišo v Tomišlju se denimo začne vzpenjati Krim. Tako sem preživela svoje srečno otroštvo na svežem zraku, ko sem se z bratom, sestro in sosedi preganjala po gozdu in travnikih, pa tudi obkrožena z domačimi živalmi, saj imata moja starša doma veliko posestvo. Poleg tega smo tudi bližje naravi in zato bolj v neposrednem stiku z divjimi živalmi. Pri nas so ptice, kakšna srna ali zajec prideta naokoli, vsake toliko strašijo z medvedom … Prav doma pa imamo ovčarja Rexa in nekaj mačk.

Rekla sva, da bova govorila o mačkah. Si torej značilna mačkarica?

Ne dolgo nazaj sva s prijateljico ugotavljali, da je ona bolj pasji tip, jaz pa bolj mačji, a se kljub temu odlično razumeva (smeh). Sicer pa mačk nimam nič bolj ali nič manj rada kot pse. Mogoče zato, ker imamo doma oboje. Pri nas so mačke, kolikor nazaj se spomnim, vedno bile bolj zunanje. Tako je na deželi. Če imajo možnost izhoda ter varnega bivanja okoli hiše, jih boš težko prepričal, da bi bile le notri. Vsaj naše (smeh).

Izkušnje imaš z obema vrstama hišnih živali, ki sta pri nas vsaj uradno najpogostejši. Se strinjaš z mnenjem, da so si mačke in psi različni kot dan in noč?

Načeloma da, nisem pa strokovnjakinja. Rekla bi, da so tudi izjeme in da kljub temu in pregovornemu medsebojnemu odklanjanju lahko čisto lepo živijo v sožitju. (((ZANAROCNIKE)))

Bila si novinarka in urednica tako imenovanih rumenih medijev, si pisateljica erotičnih in žgečkljivih romanov. Imaš morda kakšno tovrstno izkušnjo tudi z mačkami (smeh)?

Ne (smeh). Mogoče to, ampak ni rumena, pač pa bosa, kot se reče, da sem v šestem razredu dobila tako imenovano mačjo bolezen. Na gležnju se mi je pojavil srbeč madež, zdravnik je okrivil mačke, jaz pa sem bila precej hitro spet zdrava. Sicer še vedno trdim, da to ni bilo od mačk, ampak da sem ga staknila bosonoga ali v japankah, kdo ve kje. Se zgodi. Več let potem nismo imeli mačk. Za povrh sem se jih nekaj časa tudi bala. V gimnaziji me je namreč mačka neke sošolke krepko ugriznila v peto. To bi bilo še najbližje rumenemu (smeh). Zdaj pa so že nekaj let mačke spet pri nas.

Načrtno?

Pravzaprav niti ne. Kar pridejo (smeh). Nazadnje smo tako pridelali spomladi, ko je ena od vaških mačk na našem skednju skotila tri mladiče. Ker se nam je smilila, mamica samohranilka, smo jih začeli pridno dodatno hraniti še mi in ko so bile dovolj stare, da same jedo, je mama šla, nam pa pustila birmance (smeh).

In kakšne so?

Prebrisane kot vse mačke. Znajo napovedati celo točen čas, saj natančno vedo, kdaj je zajtrk, kosilo in večerja. Pa tudi kakšna malica vmes. So prijazne, pustijo se božati, a za prihajanje v hišo se je odločil le samec, ki ga kličemo Jaka, Piki, Bučman in še kaj ljubkovalnega. Moram povedati, da so se vsi trije najbolj navezali na mojega očeta, kar se mi zdi zanimivo. Namreč to, da so si vsi trije izbrali istega.

Kako pa zanje skrbiš ti?

Pocrkljam jih s kakšnim priboljškom in božanjem. Zanimivo je, da so glede slednjega vsi trije enaki. Noben ni namreč tak, da tega ne bi maral, čeprav so nekateri mački sicer tudi takšni. Ni vsak za v naročje, eni preprosto ne marajo. So pa vsi trije tudi odločnih značajev. Tudi glede božanja, ko je dosti, je dosti. Zanimivo je, kako živali natančno vedo, kaj hočejo.

Z možem imata petletnega sina. Gre, kot se reče, skupaj z živalmi ali ne?

Gre. Dejstvo je, da je pri otrocih vse stvar vzgoje in vzgleda staršev. Zdaj seveda zvenim pametno, kot da imam najmanj osem otrok in ne le enega, ampak tako je. Martina Jakoba učimo prijaznega odnosa, skladno z njegovo starostjo in dojemanjem. Recimo, da je živalice treba imeti rad, da je zanje treba skrbeti, ne sme se jih preganjati, metati kamnov in podobno.  Živali so zagotovo dobra iztočnica, da se otroke nauči pravega obnašanja, občutka, odnosa …, ki jih bodo v poznejših letih kazali tudi v odnosu do ljudi.

Knjige, ki si jih napisala, so biografije o medijskih posebnežih (o Damjanu Murku in pornesi La Toyi, op. pis.) in slovenskih estradnikih v erotičnih romanih Kešpička, Kešpička 2 in Obsedenci. Bi se morda lotila tudi kakšne živalske tematike?   

Že nekaj časa razmišljam, čeprav se ne bi spustila v pisanje o živalih kar tako, na slepo. Preden sem napisala Obsedence, kjer sem hotela ponazoriti prava stanja obsedenosti, posesivnosti in kontrole nad drugimi, sem prebrala nemalo psiholoških knjig, potem pa si to zamislila v slovenskih puncah, starih med 15 in 25 let, in moških, starih nad 40 let. Nastala je knjiga, za katero mi je še moja tašča rekla, da je odlična, torej mora biti že nekaj na tem (smeh). Enako bi se lotila tudi knjige o živalih, čeprav mislim, da bi bilo boljše, če bi bila pes ali mačka najboljša prijatelja glavnega junaka v romanu, ki bi mu nudila uteho v padcih, dajala pogum za osvojitve novih ciljev, da se v romanu prav čuti nevidna vez, ki povezuje človeka in žival. Mislim, da bi bilo to odlično sprejeto. Strokovnih knjig o živalih je namreč že zelo veliko, poleg tega pa nisem strokovnjakinja zanje in se tega ne bi upala kar tako napisati. Ampak roman na tak način, to pa definitivno pride v poštev! Si mi dal odlično idejo!

 

Roman Turnšek

 

Objavljeno v sedmi številki revije Mucek