Za Damjana so živali bitja z dušo.
Damjan Murko, medijska osebnost in posebnež, ki je včasih tudi povsem nedojemljiv. Slovenski pevec zabavne glasbe, ki buri domišljijo tudi s svojim vročim koledarjem.
Damjan, veljate za zelo zaposlenega človeka, še posebej v zadnjem času, ko je vaš sin star komaj leto dni. Kako zraven natrpanega urnika skrbite še za živali?
No, saj jih nimam toliko, čeprav pa moram priznati, da je z našo Tačko, ki je zdaj stara že dobrih šest let, kar precej dela. Ker živimo v bloku, jo je bilo treba navaditi na stranišče kar v kopalnici. Je zelo razvajena in jé samo določeno znamko mačje hrane. Seveda smo se ji hitro podredili.
Imate samo mačko?
Pravzaprav sem si že dolgo želel bučko z ribico, ki bi mi izpolnila kakšno željo, kot radi rečemo za zlate ribice. Tako me je prijateljica Klavdija lepo presenetila in mi kupila bučko z ribico za rojstni dan. Ribe me že od nekdaj pomirjajo, pa še z našo Tačko se dobro razumeta.
Kako bi opisali značaj vaše mačke. Je pasemska?
Zna biti zelo zanimiva, svojeglava, trmasta, zna se postaviti zase in zelo hitro pokaže, da ji kaj ni prav. Zgodilo se je že tudi, da me je opraskala ali pa kakšnega gosta, ki je bil na obisku, ko se ji je preveč približal v upanju na to, da bi jo pobožal. Sicer pa Tačka ni pasemska, zato ima morda tudi zaradi tega poseben značaj, ki mene osebno ne moti.
Kako je Tačka prišla v vaš dom?
Tega pa res nikoli ne bom pozabil. Ko sva z ženo obiskala neko njeno prijateljico, se je ta majhna kepica usedla Maji v naročje, kjer je ležala ves čas najinega obiska in predla. Bila je še precej majhna, a že takrat navihana, preprosto se je odločila, da naju izbere za svoja lastnika. Ženi takrat nisem oporekal in tako je Tačka že mnogo let naš družinski član. (((ZANAROCNIKE)))
Kaj vam je pri mačkah najbolj všeč, zakaj ste se odločili prav zanjo?
Rekel bi, da sva se zanjo odločila zaradi spleta okoliščin. Sicer pa sem že od majhnega imel mačke. S starši sem se z mesta preselil na deželo, kar me je precej zmedlo in priznam, da sem si zmeraj želel nazaj v mesto. A takoj, ko sem dobil svojo prvo mačko, katere imena se več ne spomnim, sem bil zelo rad doma. Ne morem mimo mačjega značaja, ki je precej drugačen od psov. So silovite, bolj samosvoje in samostojne. Morda so to razlogi, ki me pri mačkah tako zelo spominjajo tudi na moj značaj.
Kako pa je Tačka sprejela vašega sina Tiarja?
Moram biti iskren, nekaj pomislekov je bilo, saj nikoli ne veš, kako bo žival gledala na novega družinskega člana. A sem že po nekaj dneh bil zelo presenečen, kako se mačka odziva na jok otroka, smeh in kako rada spi na vsem, kar je od Tiarja. Vsakokrat, ko zajoka, Tačka takoj prihiti do naju z ženo in tako dolgo mijavka, dokler sina ne umiriva. Res je ta navezava med mačkom in otrokom neverjetna.
Kako gledate na to, da nekateri, ko se naveličajo mačke, to preprosto zavržejo?
Vsakič, ko slišim za tak ali podobni primer, se mi naježi koža. Vsa živa bitja na tem planetu si zaslužijo toplo dlan, prijazno besedo, hrano in dom. Sem mnenja, da so tisti, ki nad živaljo storijo kakršnokoli silo, še premalo kaznovani. To je zločin, ki se ga nekateri premalo zavedajo. Živali so bitja z dušo. Kar ji daješ, ti zagotovo vrne.
Ste kdaj pomislili, da bi imeli še kakšno mačko? Morda pasemsko ali še kakšno mešanko?
Joj, to pa ne. Morda, če bi živeli v hiši z vrtom, potem že. Zdaj pa se mi zdi, da je že balkon, na katerem naša mačka preživi kar nekaj časa, predvsem poleti premajhen za vse njene vragolije. Morda pa nekoč, čeprav smo se zdaj že vsi družinski člani privadili na to mačko in ona na nas, tako da bo za zdaj ostala edina.
Nam poveste kakšno anekdoto, povezano s Tačko?
Teh je pa kar nekaj. Zagotovo je zame najhujša anekdota ta, ko je naša mačka padla z balkona in tega sploh nismo opazili. Čez nekaj časa so nas na nezgodo opozorili sosedje. V prepričanju, da se je mačka ustrašila in pobegnila, sem kar v pižami stekel pod balkon in jo na srečo našel nepoškodovano, a zelo prestrašeno, kako je še vedno potrpežljivo čakala, da jo kdo najde in zasliši njej glas. Na srečo se je vse dobro končalo. Smo pa zdaj še bolj previdni.
Viktorija Stoger
Objavljeno v osmi številki revije Mucek
