Ljudi res ne razumem. Zaklepajo vrata, kupujejo nova okna, izolirajo strehe naših dvorcev, potem pa decembra dovolijo nekim čudnim tipom z brado in plaščem, da hodijo ponoči po hišah in nosijo darila. Začne se v začetku decembra in se nadaljuje cel mesec. Da gre za res čudne ljudi, sklepam po tem, da jih jaz nikoli nisem videl, samo njihove sledi oziroma darila. Parkelj Eli pravi, da zato, ker noči prespim na služabnikovem trebuhu in kot moški itak nič ne vidim in nič ne najdem. Njej so v decembru zrasla krila, saj sta jo služabnika proglasila za edino koristno mačko v hiši in to samo zato, ker je ujela miško (res ni težko narediti vtisa nanju). Lov je izgledal tako, da je cel večer nepremično stala na preži in šele, ko sem jaz glasno zamijavkal, je miška iz skrivališča priletela naravnost pred njo. Vsakršen poskus, da bi to razložil služabnikom je naletel na gluha ušesa, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sva s Flyjem nekaj dni poslušala Eli kako se hvali in z dvignjenim repom hodi po mojem dvorcu. (((ZANAROCNIKE)))
Decembra je očitno odprt lov na miške, saj je tudi veteranka Mina, ki šteje spoštljivih človeških 15 let na svojem dvorcu ujela miško in skoraj dobila spomenik. Jaz sem, namesto da bi lovil miško, objavil pacifistični manifest Kralja Trumana prvega, v katerem sem razglasil, da ne bom lovil mišk in drugih bitij, razen piščančje salame. Kako malo je pacifizem cenjen, sem spoznal takoj, saj je Fly skočil name iz zasede, za nameček pa sem bil deležen še posmehovanja mojih služabnikov in jeznih pozivov, naj že enkrat ujamem muho, ki se je vztrajno zabijala v luč na stropu. Ni pa Eli edina, ki ubija druga živa bitja, saj Kiko pred vrati mojega dvorca vztrajno pušča mrtve siničke. Seveda se z njegovim vojnim pohodom ne strinjam, zato sem mu, vsemu pacifizmnu navkljub, s tačko pokazal, da se tega ne dela. Ni pomagalo, samo siničke so očitno postale pametnejše in se mu v velikem loku izogibajo.
Miklavž je čuden mož, ki naj bi darila nosil pridnim, zato res ne vem kaj mu je bilo, da je mojim dobrim vilam, namesto hrane za mucke (one itak nič ne jejo), prinesel še eno mucko, kar je tako, kot da bi v Benetke nesli vedro vode. Fly sicer pravi, da je to zato, ker je bila mucka tako pridna, da je Miklavž naredil izjemo in ji podaril nastanitev v študentskem domu fakultete Mačja preja in s tem pomagal živalim in ne prostovoljkam. Služabnica je na to pripomnila, da tudi Miklavž ni več kar je bil, saj bi mucki moral podariti svoj dvorec, in da prihaja čas, ko bodo morali ljudje vzeti stvari s svoje roke. Pojma nimam kako, glede na to, da so konec meseca v moj dvorec izpustili dedka Mraza, ki pa je darila prinesel tudi nam, zaradi česar ga imam rajši od Miklavža. Dobil sem vrečke moje najljubše mačje hrane, ki so se radodarno odpirale in silvestrski dopust v moji zimski rezidenci, kjer ni petard in ostale ropotajoče šare. Zadnji dan človeškega leta 2014 sem razglasil za moj praznik, saj sem na koledarju prebral, da piše Silvester – meni pa služabnica včasih pravi Silvo. Služabnik se je nekaj izgovarjal, da je to zato, ker ima risani maček Silvester, ki neuspešno lovi kanarčka, točno tak kožušček kot jaz in ta nesposobni maček se kliče Silvester. Služabnica je k temu dodala, da so njegove lovske sposobnosti ravno take kot moje, vendar se nisem dal. Kraljeval sem in spal in jedel in od vseh človeških primerkov v dvorcu zahteval, da me božajo.
Naučil sem se, da je december čas obdarovanj in mesec dobrote, zato sem služabnikom naročil, naj prtljažnik napolnijo z dobrotami za študente fakultete Mačja preja. Moji služabniki so naročilo vzeli tako resno, da so bili trgovci prepričani, da imamo doma celo četo muckov. Res, da smo samo štirje, vendar sam Fly poje za tri. Ne vem pa za koliko ljudi poje moja služabnica, glede na to, da ima vsak mesec večji trebuh. Babica Eli me je ob moji zaskrbljenosti ozmerjala z nevednežem, ki ne ve niti, kaj je nosečniški trebušček in se ob tem zahihitala, da to pomeni še enega služabnika pripravnika. Odkar ima moj dvorec za javnost odprto podstrešje, si tega ne jemljem preveč k repu, samo ugotoviti moram kako naj sam odprem vrata in bom varen pred majhnimi ročicami, dokler ne postanejo dovolj izkušene, da me bodo ubogale. Porodničarko Eli sem vprašal tudi, ali morda Fly pričakuje mladiče, saj je zelo podoben brejim mucam (kar Eli, zahvaljujoč veterinarju, nikoli ne bo). Očitno je zaznala komaj zaznavno nesramnost v mojem glasu in mi v odgovor zgolj pokazala dvignjen rep. Pravzaprav sem računal na to, da bova s služabnico pripravnico med odsotnostjo njenih staršev izpolnila najin dogovor o blagovni menjavi. Zmenila sva se, da mi bo ona odstopila kakšen košček čokolade, ki mi je skoraj nikoli ne dajo, jaz pa bom njej dovolil jesti Flyjeve brikete, za katere njeni starši ne vidijo radi, da jih je. Načrt se je izjalovil, ker naju je njena dolgočasna mama presenetila in odnesla oboje – brikete in čokolado. Fly mi je tako zameril, da je požrl svoj mačji ponos (ki ga, resnici na ljubo nima veliko, saj neprestano prosjači za božanje, namesto, da bi to zahteval) in se odpravil do sklede, kjer jeva midva z Eli. Za mini služabnico mi ni bilo preveč hudo, saj je zelo iznajdljiva in z izgovorom, da bo brikete odnesla Kikotu, kakšnega izmakne sicer budnemu očesu njenih roditeljev. Jaz pa sem postal strašno žalosten, ker sem ostal brez čokolade. Služabnici sem se tako zasmilil, da je enemu od čokoladnih Miklavžev odtrgala glavo in mi dala 2mm2 čokolade.
Služabnica pripravnica nas še vedno ne uboga in misli, da smo njene igrače, ne pa ona naša služabnica. S tem je še najbolj zadovoljen Kiko, ki ji dovoli celo, da ga prime v naročje (čeprav je večji od nje in sumim, da tudi težji) in ga posadi v zabojnik, kjer po navadi počiva. Zadnjič mu je ukazala, naj gre spat, vendar je, kot pravi maček, ni ubogal. Z Eli sva se že navadila, da v glavnem beživa pred njo, Fly pa ne in je bil zaradi tega zadnjič deležen hudega ponižanja. Namazala ga je s kremo in mu želela zamenjati pleničko. Če sem iskren, sem bil tega kar vesel, ker Fly meni ves čas nagaja in mu je služabnica pripravnica vrnila milo za drago.
Ob koncu leta sem nekaj besed namenil tudi ljudem, da bi jih spodbudil k posvajanju zapuščenih mačk. Trudil sem se, da bi našel čim več razlogov zakaj je nujno imeti doma mačko. Radodarno vas grejemo in za to ne onesnažujemo okolja, kadar ponoči ležemo na vas ali ob vas, pa preprečujemo, da bi se razkrili in da bi se prehladili. Ko ste slabe volje, vas bomo vedno potolažili, saj točno vemo, kdaj nas najbolj potrebujete. Če imate otroke, smo še bolj koristni, saj na vaših tleh ne bo sledi hrane (samo ne dajajte jim zelenjave in sadja). Ni nas potrebno peljati na sprehod in kadar je slabo vreme, najraje počnemo isto kot vi: grejemo se na kavču in gledamo televizijo. Nikoli ne smrdimo in se sami umivamo (ni nas treba kopati kot vreče bolh). Ravno tako nas ni potrebno učiti kako se hodi v pesek, ker to znamo že prvič, ko pesek zagledamo. Rade volje okopavamo sobne rastline in jih okrepimo tako, da zgrizemo liste. Smo strokovnjaki za notranjo opremo, saj nihče drug ne ve, kako je treba brusiti kremplje na kavču, da ta postane unikat. Smo najlepše možno darilo, ki si ga lahko omislite. Ne vem kaj sploh še čakate, da ne greste do prvega zavetišča in posvojite ene ali dveh kosmatih kepic – ne bo vam žal.
Praznovanje in modrovanje o praznovanju sta me kot po navadi utrudila, zato grem na okensko polico, opazovati kako gorijo lučke v sosedovem dvorcu. Mijawwww, mijawww …
Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v dvanajsti številki revije Mucek
