Kaj vse mora maček doživeti in preživeti, preden pride pomlad! Letos so ljudje na isti dan praznovali pust in valentinovo, kar je služabnik pospremil s pomilovalnimi besedami, da bi moralo biti vsako leto tako, saj moraš biti reš šema, da uvažaš praznike, ki niso tvoji, samo zato, da kupuješ tistemu, ki ga imaš rad stvari, ki jih ne potrebuje. Iz protesta (sam je uporabil druge besede, ki jih na tem mestu ne bom ponavljal) je nam kupil brikete, ki jih krvavo potrebujemo. Služabnica pa je morala na svoje darilo počakati do 8. marca. To je dan, ko je moj služabnik deležen občudujočih pogledov svojih vrstnikov, saj je v cvetličarni edini, ki drži kaktus, ne pa kakšne druge rože. Edini razlog, da si toliko upa, je moja služabnica, ki pravi, da roža brez bodic ni roža. Jaz kaktusov ne maram, ker jih ne morem pogristi, Eli pa jih uporablja namesto zobotrebcev. Ne glede na to, da imamo služabnike zelo radi, jima ne verjamem vsega, zato sem malo pobrskal po interenetu, da bi ugotovil, kaj valentinovo sploh je. Ko sem ugotovil, da gre za dan ljubezni, sem hudomušno vprašal Eli kaj ji je za valentinovo podaril Kiko. Namesto odgovora je s tačko zamahnila proti meni, Fly pa je rekel, da je od Kikota dobil lubčka. Ne morem verjeti, da ima celo Flyja rajši od edine samice v mojem dvorcu. (((ZANAROCNIKE)))
Jaz imam Kikota tako zelo rad, da mu, kadar služabniki ne vstanejo pravočasno, pomagam do briketov. Nekega jutra, ko nihče od njiju ni vstal ob predvideni uri (temu pravijo vikend) sem zagledal Kikota kako sedi na loncu, v katerem je rasla moja mačja trava (preden smo jo nekoliko aranžirali) in žalostno zre v daljavo. Sklenil sem, da je verjetno sestradan in se nemudoma odločno odpravil v spalnico mojih služabnikov. Najprej sem se ulegel na služabnika, vendar je tako smrčal, da sem vnaprej vedel, da bo služabnico dosti lažje zbuditi, saj odkar nosi še enega služabnika zelo slabo spi in nam večkrat ob treh zjutraj dela družbo. Ker se nanjo ne smem uleči, sem najprej malo podrgnil glavo ob njeno. Nič. Poskusil še drugič (tokrat z glasno zvočno spremljavo), pa se je samo obrnila na drugo stran. Potem sem jo s tačko malo po nosu, spet nič, samo zamomljala je naj jo pustim. Ko sem v naslednjem poskusu izvlekel še krempeljce, pa sem nemudoma pristal na drugi strani postelje. Služabnica pa še vedno ni vstala. Ker sem vztrajen maček, sem potiho odšel nazaj in ji nežno začel grizljati komolec. Končno se je vdala in vstala ter bila nemalo presenečena, ko je ugotovila, da imam polno skledo briketov (to je običajno prvi vzrok moje jutranje budnice) in odprto okno (drugi najpogostejši vzrok). Vestno sem se pletel pod njenimi nogami in jo prisilil, da se mi je umikala v kuhinjo, kjer je zagledala sestradano belo kepo, težko bornih pet kilogramov, kako trka po šipi. Presenečena nad mojo skrbnostjo dobrega vladarja, me je potrepljala po glavi in pohvalila, da enkrat za spremembo ne mislim samo nase. Ugovarjal sem, da nikoli ne mislim samo nase, saj se s služabnikoma vsako jutro borim, da v skledo nasujeta sveže brikete, ki jih potem jemo vsi. Fly je bil sicer nekaj časa deležen posebne lokacije hranjenja, saj sta služabnika pazila, kaj je, sedaj pa temu ni več tako. Moj oproda mora jesti iz iste sklede kot jaz in kraljica bioloških odpadkov Eli. Zgrožen nad novim prehranjevalnim režimom, se je Fly odločil za gladovno stavko. To je izgledalo tako, da se je protestno ulegel na delovno mizo, ki je bila prej njegova jedilnica in je poleg grdo gledal. Nad služabnico je hitro obupal, ker mu je jasno in glasno rekla, naj gre jesti v drugo skledo in da mu ona ne bo dajala briketov v še eno skledo. Jaz vem, da ima za to popolnoma druge razloge in sicer mini služabnico, ki ji naši briketi zelo teknejo in jih iz Flyjeve nekdanje jedilnice zlahka doseže. Tega seveda nisem zaupal Flyju, saj me je zelo zanimalo kako se bo njegova gladovna stavka končala. In končala se je takoj, ko je služabnik (mehkega srca) prišel iz službe in uzrl materializirano obliko popolne mačje žalosti na svoji delovni mizi. Ni mu preostalo drugega, kot da ga je nežno dvignil in odnesel do sklede iz katere jeva z Eli. Pri tem je malo manjkalo, da bi ga zagrabilo v križu, saj poldnevni post Flyju ni odvzel niti grama. Fly je služabnika tako zdresiral, da ga sedaj ročno prinese do sklede, sicer moj oproda ne je. Priznam, da so se mi ob tem praktičnem prikazu vrtenja služabnika okoli tačke orosile oči.
Služabnica pa je samo zavila z očmi, saj je morala ujeti ogromno čebelo. Natančneje v čebelo oblečeno mini služabnico, ki je plezala po našem praskalniku. To je torej pust. Ljudje se oblečejo v nekaj drugega kot ponavadi, na obraz nanesejo bojne barve in pojedo kak krof. Njihova norost pa se ne ustavi samo pri njih, pač pa našemijo tudi domače živali, vsaj tiste najbolj neumne, torej pse. Tako sem na svojem catbooku zagledal psa, ki so ga oblekli v miš. Skoraj bi se mi zasmilil, pa sem se spomnil, da je sam kriv, ker je tako neumen. Edina mačja prebivalka mojega dvorca, ki se je našemila, je bila Eli in to prostovoljno. Na videz se ni spremenila in pošteno smo se namučili, da smo ugotovili, da se je prelevila v sesalec. Najprej je pojedla ostanke (beri: koščke, ki ostanejo, ko naši zobki ne pojedo celega briketa) briketov, za tem pa še košček sira in košček pikantne salame, za katere je služabnik mislil, da jih bom pojedel jaz. Očitno ji sveži zrak apetit poveča do te mere, da ji oslabi brbončiče. Služabnica je ob tem komentirala, da to ni nobena maska, ker je Eli taka celo leto. Minila je kakšna ura preden so se služabniki s čebelo odpravili iz hiše. Eli se je pridružila pustni povorki – ošemljena v psa. Tokrat je bilo njeno masko dosti lažje prepoznati, saj je hodila poleg služabnikov in zraven glasno mijawkala (ni se ravno potrudila zveneti kot vreča bolh, da njegega dolgega repa niti ne omenjam).
Še vedno poslušam očitke, da je Eli edina v mojem dvorcu, ki zna loviti miši. Da bi dokazal služabnici kakšen neustrašen lovec sem tudi sam, sem ji namesto krofa prinesel kobilico. Pričakoval sem najmanj vrečko svoje najljubše mokre mačje hrane ali vsaj pohvalo. Deležen pa sem bil posmeha, saj naj bi moj plen spal zimsko spanje že od novembra, kar naj bi štelo ravno toliko, kot če bi prinesel že mrtvo kobilico. Če sem iskren, je res ni bilo težko ujeti, nisem pa vedel, da je služabnica strokovnjak za kobilice.
Nekega popoldneva je služabnik prišel domov in oznanil, da si je kupil tablico. Takoj sem se mu začel dobrikati, saj imam čokolado zelo rad, vendar jo redko dobim. Ko sem ugotovil, da gre za neužiten tablični računalnik, sem bil tako razočaran, da sem odšel na podstrešje, kjer sem lahko mirno zadremal za nekaj ur. Ko sem se potolažen vrnil v dnevno sobo, pa sem zagledal Flyja, kako se je, kljub temu, da je bil pust že pokopan, ošemil v stojalo za tablični računalnik. Sam imam srečo, saj nisem naročni maček, ki bi bil za nekaj božanja v naročju pripravljen na tako ponižanje.
Ob vsem, kar sem doživel v zadnjem času, sem skoraj pozabil, da pomlad prinese pomladansko utrujenost. Na to me je spomnil moj bioritem, ki me je vabil na okensko polico, ki je postala prijetno topla in ne prevroča. Ni mi preostalo drugega kot poslušati samega sebe in se vdati. Menim, da bi se tudi ljudje morali vdati, vendar ne pomladanski utrujenosti, ampak mačkam in (vsaj še) kakšno posvojiti, da bi ta počivala namesto njih (v tem smo mački pravi mojstri). Ljudje tako ali tako nimajo časa za kaj takega, saj so v službah (no, tisti, ki jih imajo) preveč zaposleni. Tudi sam sem pomladanski maček, saj imam enkrat aprila rojstni dan. Kako ga bom praznoval, še ne vem, bom pa o tem poročal naslednjič. Mijaw, mijaw, mijaw …
Jaz, Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v trinajsti številki revije Mucek
