Večina nas je vsaj slišala, če že nismo bili okuženi, o glivicah ali sporah, ki se pojavijo na koži in da so zelo trdovratne v odpravljanju in moramo biti zelo vztrajni in natančni, da jih odpravimo. Pri ljudeh je zdravljenje nekoliko »lažje«, saj so mesta na koži lažje dostopna, za odpravljanje pa obstaja kar nekaj mazil in zdravil. Ampak to je neka druga zgodba. Če se okuži naša mačka ali pa več naših mačk pa je zgodba naša, zdaj in tu in ji nikakor ne moremo uiti.
Bilo je spomladi 2008. Dve mački – mami, sta imeli osem mladičkov. V hiši pa je bil še maček – ata, še ena mama in trije sterilizirani ljubljenčki. Vsi z gosto, dolgo dlako.
Štiri mladičke, stare dobra dva meseca sem prinesla na redno cepljenje na veterinarsko kliniko. Veterinar je pregledal živali. Eden izmed mladičkov je imel nad očesom pol centimetra veliko mesto brez dlake. Pri pregledu s UV svetilko, se je mesto zelenkasto svetilo. Pri drugem mucu pa so se svetlikala mesta na sprednjih tačicah. In veterinar je zaključil: ˝Mikrosporija˝. Meni takrat ta beseda ni pomenila nič več kot biološki pojem, v naslednjih tednih in mesecih pa je postala nočna in dnevna mora.
Začetna terapija je bila kopanje mladičkov z posebno raztopino vsake 3-4 dni, odraslih mačk pa enkrat na teden, skupaj 6 tednov. Pregled po šestih tednih je pokazal podobno stanje kot v začetku. V terapiji, ki je sledila, so mačke ob kopanju dobivale predpisana zdravila zopet za šest tednov. To stanje me je »streznilo«. Šele takrat sem se zavedla, da je to bolezensko stanje, ki se ga bo potrebno lotiti s natančnostjo in vztrajnostjo. Začela sem iskati. Vsemogoči izpisi na internetu in v knjigah so bolj ali manj opisovali klasifikacijo in znake bolezni, prikazali slike obolelih mest živali, da se lahko okužijo tudi ljudje in še več sicer zanimivih in poučnih stvari, ki pa meni in mojim živalim niso bili v dokončno pomoč.
Poklicala sem tudi veterinarski institut v Ljubljani, kjer mi je gospa, ki se je takrat ukvarjala z raziskavo mikrosporije svetovala, da mačke v času terapije zaprem za šest tednov v kopalnico in podložim le časopis potem pa je tako morala na sestanek, mene pa pustila v dvomih o pomenu znanstvenih raziskav za navadne smrtnike, ki jih ta nevšečnost doleti.
Zvedela sem za ljudi, katerih mačke so to že prebolele, vendar so vsi neradi govorili o tem, kot da bi bili sami povzročitelji te okuženosti, skratka tabu tema. Najbolj temeljite in uporabne nasvete pa sem našla na listu, ki so ga pripravili za lastnike obolelih živali z mikrosporijo na kliniki za male živali, ene izmed ljubljanskih veterinarskih postaj. Dovolj podrobno in razumljivo je opisana mikroskopija kot bolezen, načini prenašanja in zdravljenje in skrb za prostor. Za posameznega muca pa še časovno opredeljena terapija, zdravljenje. In jaz sem upoštevala njihove nasvete.
Vse mačke sem ostrigla in ostriženo dlako zažgala. Še naprej sem jih kopala in jim dajala zdravila po navodilih. Dnevno sem razkuževala bivalne prostore in tla ter mačja ležišča v stanovanju. Vsa mačja stojala in plezala sem zavrgla.
Na začetku sem zapisala, da je mikrosporija dnevna in nočna mora. Pa je res. Predvsem zato, ker se vidi šele takrat ko ima okužena žival že bolezenske spremembe na dlaki, mesta okužbe v prostoru ali na drugih živalih pa so nevidna.
In tako živimo naprej. Vsaka, še tako drobna rdeča lisa ali sprememba na kožuhu pa sproži nov alarm, novo pozornost.
Ina Jenšac
