V mačjem svetu sta prisotni dve bolezni, ki lahko temeljito vplivata na kakovost in dolžino mačjega življenja. To sta mačji aids in mačja levkoza.
Mačji aids je nalezljiva virusna bolezen mačk, ki jo povzroča virus FIV (Feline Immunodeficiency Virus). Že ime pove, da virus živali oslabi in kasneje uniči imunski sistem ter tako na široko odpre vrata najrazličnejšim infekcijam, ki so ponavljajoče in za žival pogosto tudi usodne. Mačke se okužijo predvsem pri parjenju in prek ugriznih ran, ki jih dobijo med parjenjem, pretepi in drugimi mačjimi borbami, okužijo se lahko tudi intrauterino, kar pomeni, da se mladički okužijo z virusom že v maternici. Bolezen lahko nastopa v pritajeni obliki, ko prizadete živali ne kažejo znakov bolezni. V nekem življenjskem trenutku, ki vpliva na padec odpornosti pri živali, recimo, pri močni parazitozi (glistavosti), driski, pljučnici ali kateri drugi bolezni, lahko bolezen izbruhne v klinično zaznavni obliki. Od takrat dalje se začnejo bolj ali manj izrazite zdravstvene težave v obliki ponavljajočih se bolezenskih stanj. Na začetku zdravljenja takšne živali odreagirajo pozitivno na terapijo z antibiotiki in drugimi zdravili. Težava je v tem, da se bolezen po prenehanju terapije lahko zelo hitro ponovi in to vse do takrat, ko mačka več ne odreagira na zdravljenje zaradi uničenega in nedejavnega imunskega sistema. Podobno kot pri ljudeh je tudi pri živalih zelo pomembno, da imajo močan imunski sistem, saj le v sodelovanju med terapijo in imunskim sistemom lahko pričakujemo rezultate ozdravitve. Kadar imunski sistem ne sodeluje več pri zdravljenju in obrambi organizma, je napoved ozdravitve slaba. In prav to se pri mačjem aidsu zgodi. Diagnoza bolezni je v današnjem času zelo enostavna. Obstajajo hitri testi, za katere potrebujemo nekaj kapljic krvi. Rezultati so v povezavi s kliničnimi znaki zelo zanesljivi in pokažejo tudi stopnjo okuženosti živali. Močno pozitivne mačke s hudo klinično sliko bolezni je na žalost pogosto potrebno evtanazirati, saj ozdravitev ni možna in tudi s pomočjo zdravljenja ne morejo kakovostno živeti. (((ZANAROCNIKE)))Kot primer hude klinične slike bolezni naj navedem močno neustavljivo drisko in bruhanje živali, polno razjed in gnojno ustno votlino z močnim slinjenjem živali, povečanimi bezgavkami po telesu, posledično močno dehidracijo in neješčnostjo in oslabelostjo živali z izrazito slabokrvnostjo, ki se ne odzove na intenzivno zdravljenje kljub infuzijam, antibiotikom ter drugi udarni in frekvenčni terapiji. Pri blažjih kliničnih slikah bolezni pri sicer pozitivnih živalih in pri živalih, ki se ugodno odzovejo na zdravljenje, presojamo napoved glede na klinični stadij bolezni, v soglasju z lastnikom jih zdravimo in jim tako lahko podaljšamo življenje tudi za nekaj let. Napoved bolezni je v tem primeru ugodna, potrebno je udarno dajanje vitaminov, predvsem vitamina C, omega maščobnih kislin in drugih antioksidantov ter drugih kakovostnih preparatov, ki so namenjeni dvigu odpornosti živali. Teh preparatov je na srečo tudi v veterinarski medicini kar nekaj na voljo, dajati pa jih je potrebno v skladu z navodilom veterinarja. Bolne mačke, ki so na terapiji, je potrebno osamiti in vsekakor kastrirati ali sterilizirati, tako da preprečimo, da bi okužile zdrave živali. Proti mačjemu aidsu ne obstaja registrirano cepivo, razen v eksperimentalni fazi, vendar je zaradi velikega števila različnih variacij virusa še neučinkovito.
Druga nevarna in neozdravljiva mačja bolezen je mačja levkoza, ki je v zadnjem času v velikem porastu. Vprašanje je ali je v resnici tako ali pa je zaradi bistveno boljše in cenejše diagnostike tudi več diagnosticiranih pozitivnih primerov. Bolezen povzroča virus FELV ali virus mačje levkemije in je neozdravljiva. Virus je zelo problematičen in nevaren, saj v organizmu povzroči odpoved delovanja imunskega sistema, s tem pa izpostavi organizem najrazličnejšim infekcijam in boleznim. Za imunski sistem sem že omenil, da je tako kot pri človeku tudi pri živalih glavni obrambni zid in branik pred najrazličnejšimi boleznimi, tudi rakom. Prav tako vemo, da antibiotiki proti virusom ne delujejo, premaga jih lahko samo močan imunski sistem, vendar ne vseh, nekateri ga uničijo, kar pomeni, da delujejo imunosupresivno. Tako si lahko predstavljamo težavnost in nevarnost okužbe s takšnim virusom. Podobno pri ljudeh deluje virus aids, pri mačkih so včasih levkozo imenovali mačji aids, danes pa vemo, da poleg levkoze obstaja tudi virus mačjega aidsa, tako imenovani FIV mačji virus.
Mačke se z virusom levkoze okužijo prek sline, z ugrizi, najpogosteje s parjenjem in tudi intrauterino. Virus povzroči rast bezgavk po telesu, raka bezgavk, imenovanega limfosarkom, pogosti so tumorji na črevesu, v vranici, pljučih. Virus uničuje rdeče krvničke in povzroča slabokrvnost, uniči tudi kostni mozeg. Obolela žival ima pogosto razjede v ustih, po jeziku in tudi v grlu, tako da zelo težko uživa hrano in pije vodo. Breje živali pogosto splavijo. Lastniki največkrat opazijo neješčnost in slinjenje živali, poleg tega otipajo povečane bezgavke, predvsem na spodnji čeljusti, kasneje pa se pojavita tudi bruhanje in driska. Inkubacija, kar pomeni dobo od okužbe do izbruha kliničnih znakov, lahko traja tudi dve do tri leta. V tem času je mačka klicenoska. Bolezen danes sorazmerno lahko diagnosticiramo s posebnimi testi, za katere odvzamemo živali nekaj kapljic krvi. Pozitiven rezultat pri bolni živali pomeni potrditev bolezni, pri zdravi pa, da obstaja verjetnost, da bo v nekem določenem času klinično zbolela, saj ima virus v sebi, ki je še neaktiven. Kdaj se bo to zgodilo, je zelo težko napovedati. Ukrepi in zdravljenje so odvisni od zdravstvenega stanja, v katerem je žival, ter od reagiranja živali na zdravljenje. Mačke, pri katerih se v soglasju z lastnikom odločimo za zdravljenje, moramo osamiti, izolirati od preostalih, podpreti z vsakodnevnimi infuzijami in udarnimi terapijami z antibiotiki in drugimi zdravili. Pogosto nam uspe, da se stanje izboljša, s skrbjo za imunski sistem pa lahko obolele mačke živijo še zelo dolgo. Vsekakor pa je evtanazija zelo realna opcija pri klinično obolelih živalih, ki podobno kot pri mačjem aidsu ne reagirajo na zdravljenje. Klinično zdravih živali, ki so sicer pozitivne na levkozo, kar ugotovimo na podlagi krvnega testa, se ne evtanazira, temveč se poskrbi za stabilnost imunskega sistema enako kakor pri mačjem aidsu.
Za razliko od mačjega aidsa pri mačji levkozi obstaja vakcina. Mačke lahko cepimo že pri osmih tednih starosti, ponovno po mesecu dni in kasneje enkrat letno do konca življenja. Če poskrbimo še za sterilizacijo in kastracijo živali že v rani mladosti še pred prvo gonitvijo, smo naše mačke v veliki meri zaščitili pred to nevarno in neozdravljivo boleznijo. Treba pa je vedeti, da cepljenje mačk ni 100-odstotna zaščita zoper levkozo, saj je vakcinacija lahko neučinkovita zaradi najrazličnejših vzrokov. Zadnje raziskave omenjajo tudi pojav tako imenovanih »post vakcinalnih tumorjev«, predvsem fibrosarkomov, ki lahko nastanejo na mestu aplikacije vakcine zoper levkozo.
Pri obeh nevarnih mačjih boleznih, levkozi in aidsu, je najboljša preventiva, s katero preprečimo, da do bolezni ne pride. Učinkoviti sta kastracija in sterilizacija živali, saj tako preprečimo najpogostejše okužbe zaradi parjenja in pretepov, ki spremljajo uveljavljanje mačkov pri izbiranju samičk. Poleg tega naj omenim, da s kastracijo in sterilizacijo preprečimo marsikatero smrt mačke na asfaltu, ko hormonalno moteni mački bezljajo prek cest naravnost pod kolesa avtomobila. Pri živalih, ki pozitivno reagirajo na testa FIV in FELV, kar pomeni na imunološko pozitivnih živalih, pa je napoved odvisna od klinične slike živali. Pozitiven test pri odsotnosti kliničnih znakov bolezni nikakor ne pomeni smrtne obsodbe mačke, saj lahko preživi ob vestnem lastniku, ki bo skrbel za njeno odpornost, še dolgo let ter doseže enako starost kot zdrava žival. Enako velja tudi za mačke, ki so klinično zbolele, vendar so se pozitivno odzvale na zdravljenje. Tudi te lahko z ustrezno preventivo, ki je namenjena predvsem ohranjanju stabilnega imunskega sistema z najrazličnejšimi antioksidanti, interferonom, ustrezno prehrano in v sodelovanju s svojim veterinarjem, preživijo še dolga srečna leta ob svojem zadovoljnem lastniku.
Na koncu naj omenim še, da omenjeni bolezni v nobenem primeru kljub podobnostim v imenovanju bolezni pri živalih in ljudeh ne predstavljata nevarnosti za zdravje ljudi in drugih živali, saj sta značilni samo za mačke.
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v drugi številki revije Mucek
