Mačka je že skoraj pregovorno samostojna in neodvisna, pes pa zvest gospodarju in varuh hiše. Sem ter tja je mačka celo obdolžena hinavščine, a večinoma po krivici, saj to, da se ne pusti vsakemu pobožati, ker je previdna, in da se raje drži bolj zase ter pride k človeku šele, ko se ji zahoče ‘crkljanja’, pač ne more veljati za hinavščino, kajne? Mislim, da ne. Mislim, da gre dejansko za njeno neodvisno in samostojno naravo. Res pa je, da se bolj kot na človeka naveže na hišo pri kateri je, saj je to njen dom, ki ga tudi na svoj način varuje, na primer tako da lovi in preganja miši, saj bi jih bila sicer hiša kmalu polna. Pa ne razumite me napak, miške so prav simpatična bitja, a v hišo pač ne sodijo. Vsaj ne v naseljeno hišo.
Morda pa gre za to, da človek nasploh bolj ceni lastnosti, ki jih ima in pregovorno predstavlja pes, saj ga res ni bolj zvestega prijatelja od njega. Morda lahko v tem vidimo celo kanček človeškega samoljubja, da nam je ljubše in bližje vse, kar se nam na nek način podreja. Mačka se ne podreja. Mačka bo raje praskala in grizla, pihala in prhala, mijavkala in bežala, kakor da bi se dala ujeti, če to ni njej po volji. Mačke ne ujameš kar tako, niti če si tudi sam pravi lovec, saj mačka pride in gre kot je njej ljubo in nič drugače. (((ZANAROCNIKE)))
Spomnim se še kako sem se kot deklica jezila, če mačka ni hotela k meni, ko sem si to jaz zaželela, in ji ni bilo do mojega ‘crkljanja’. Nikakor nisem mogla razumeti, da je mačka živo bitje in ne neka plišasta igrača, ki jo lahko stiskaš k sebi in objemaš po mili volji. Če nikjer drugje, sem se ravno pri svoji mački v otroštvu naučila kaj so meje. Moje in tiste, ki zadevajo nekoga drugega. Da jih je treba spoštovati. Zato hvala ti, naša že dolgo pokojna Tigrica.
Če bi bilo v moji moči svetovati kak vzgojni ukrep staršem pri otrocih, bi svetovala, naj imajo doma mačko in psa, če se le da (recimo, če ju dobimo, ko sta oba še mladiča, se bosta drug drugega zlahka navadila), saj se bodo ob njiju malčki naučili kaj so to meje v odnosih, kako jih spoštovati in obenem tudi to kaj je to zvesto prijateljstvo in prava mera samostojnosti ter neodvisnosti. Mačka bo otroku pokazala meje, ga vpeljala v svet samozadostnosti, pes pa mu bo zvest prijatelj do konca svojih dni. In kaj naj bi si še drugega želeli, kot da otroci že zgodaj spoznajo te temeljne lastnosti za življenje. Najboljša dota.
Mislim, da mi ni treba razlagati zakaj so te lastnosti pozitivne in v celoti samo dobre za nas, ne pa slabe. Samostojnost, spoštovanje meja drugega, zvestoba in zaupanje drugemu, to je resnična svoboda in to je ljubezen. Kajti šele poznavanje in spoštovanje lastnih meja ter spoštovanje meja drugega je podlaga za razvijanje dobrih medsebojnih odnosov. Šele to je podlaga zvestobi in zaupanju. Najprej moramo biti namreč zvesti sami sebi, da smo lahko potem še nekomu drugemu, da smo sposobni medsebojne ljubezni.
Morda pa bo kdaj med zanamci krožilo celo reklo: »Samostojen, neodvisen in spoštljiv kot mačka.«
Karmen Murovec
Objavljeno v trinajsti številki revije Mucek
