Mačja levkoza (FelV)

macja-levkozaLevkoza je virusna bolezen mačk, ki prizadene imunski sistem ter povzroča nastanek tumorja in druge težave.

Mačke po vsem svetu (tudi divje mačke) so okužene z virusom mačje levkoze, ki so mu pripisovali največji vzrok smrti med mačkami in največ bolezenskih sindromov.

Danes je ozaveščenost ljudi o tem virusu precej večja kot včasih. Izvajajo se preventivni ukrepi oziroma testiranja na virus, preden nova mačka pride k hiši. Zunanje mačke preventivno cepimo proti tem virusu. (((ZANAROCNIKE)))

Virus mačje levkoze (FelV – Feline Leukemia Virus) je virus »socialnih mačk«. Večinoma se prenaša s slino in z mlekom, zato se mačke okužijo prek medsebojnega negovanja, pitja in hranjenja iz iste posode. Okužba poteka prek ust in nosu. Tako se mladiči okužijo že z mlekom okužene mame.

Virus v okolju preživi le nekaj sekund. Uničijo ga že navadno milo, izsušitev in segrevanje, zato prenos prek predmetov, posod, ležišč ali ljudi ni možen.

V zavetišču ali veterinarski ambulanti je možnost prenosa prek rok osebja, če bi se najprej dotikali ust oziroma sline okužene mačke in nato zdrave mačke, vendar pri osnovnih higienskih pogojih – umivanje rok med dvema pacientoma – to ni možno.

Če okužena mačka odide z doma, ni potrebno nobeno razkuževanje (samo normalno čiščenje), preden pripeljemo domov novo mačko.

Kadar imamo doma več mačk in je ena ali več okuženih, potem ločimo okužene mačke od neokuženih tako, da bivajo v različnih prostorih. Če ta ločitev ni možna, pa neokužene mačke cepimo proti virusu FelV.

Kadar imamo doma eno okuženo mačko, jo kastriramo ali steriliziramo ter jo imamo v stanovanju, da ne predstavlja vira okužbe za druge, neokužene mačke v okolici.

Potek bolezni

Okužba se po navadi prenaša prek ust in nosu. Virus se razmnožuje v limfatičnem tkivu grla. Odrasle zdrave mačke z zdravim imunskim sistemom po navadi premagajo virus in ga izločijo iz telesa.

Če imunski sistem ne premaga virusa v začetni fazi, se ta začne razmnoževati v belih krvničkah (limfocitih in monocitih), tej fazi pa rečemo viremija. Mačke se v tej fazi slabo počutijo, imajo vročino in povečane bezgavke. Ta faza po navadi traja od tri do šest tednov. Tu se virus razširi v limfatično tkivo po telesu (vranica, bezgavke, slinske žleze in timus). Mačke izločajo virus in so kužne za druge mačke. Veliko mačk lahko tudi v tej fazi premaga virus in ga izloči iz telesa.

Po treh tednih viremije vstopi virus v kostni mozeg in okuži zarodne celice. Tudi v tej fazi lahko mačka premaga viremijo, vendar virusa ne more več izločiti iz telesa. Ostane latentna okužba. Take mačke so na testu za FelV negativne in ne izločajo virusa, vendar lahko večji stres, brejost ali zmanjšana odpornost viremijo spet aktivirajo. Tako lahko navidezno zdrave mačke okužijo mladiče prek mleka.

Če viremija traja več kot 16 tednov, ker imunski sistem ni dovolj močan, da bi ustavil virus, postanejo mačke trajno viremične in kužne za vse druge mačke do konca življenja. Take mačke reagirajo pozitivno na test FelV, medtem ko so druge negativne.

Pozitivne mačke razvijejo tudi bolezni, povezane z levkozo, večina pa jih pogine v treh letih.

Te bolezni so nespecifične okužbe zaradi supresije imunskega odziva, razni tumorji (večinoma limfom), levkemija, slabokrvnost, driska, reprodukcijske motnje in drugo.

Za okužbo so najbolj dovzetne mlade mačke, medtem ko imajo odrasle od 10 do 15 odstotkov možnosti, da se okužijo od pozitivnih mačk.

Na trgu obstajajo hitri testi, ki omogočijo testiranje mačk v 15 minutah na to bolezen. Potrebujemo le tri kapljice krvi. Mladiče je na okužbo smiselno testirati pri starosti štirih mesecev, saj so prej ti testi lahko lažno negativni. Test pokaže okužbo, ko je mačka v fazi viremije, zato jo vedno testiramo vsaj dvakrat v njenem življenju, saj je lahko test pozitiven, mačka pa je okužbo premagala, ali pa je najprej negativen in se okužba pokaže šele pozneje.

Če imamo okuženo mačko med več mačkami, je treba testirati vse mačke v gospodinjstvu, da ugotovimo njihovo stanje. Nato je priporočljivo, da ločimo okužene mačke od neokuženih ter preprečimo stik s slino prek posod, hrane in medsebojnega negovanja. Če so neokužene mačke živele z okuženimi že več mesecev, potem so najverjetneje imune oziroma zaščitene s svojimi protitelesi pred okužbo.

Če je k nam prišla nova mačka, ki je okužena, jo je smiselno osamiti od drugih. Če to ni možno, je smiselno druge mačke cepiti proti virusu levkoze.

Samo cepljenje ne daje 100-odstotne zaščite pred okužbo, vendar zmanjša možnost te.

FelV pozitivno mačko vozimo na preventivni pregled k veterinarju dvakrat na leto. Ta naredi klinični pregled, pretipa vse bezgavke, če ugotovi morebitne spremembe v velikosti in obliki, preveri prisotnost vnetja dlesni, pregleda oči, kožuh na prisotnost zajedavcev in zabeleži težo, saj je izguba slednje prvi znak poslabšanja stanja. Vsaj enkrat letno je treba opraviti analizo krvi in urina. Mačka mora redno dobiti sredstva proti zunanjim in notranjim zajedavcem, hranimo pa jo s kakovostno hrano. FelV pozitivne mačke steriliziramo in kastriramo, da preprečimo stres, ki ga povzroča gonitev, in prenos infekcije FelV na druge mačke oziroma prenos drugih dodatnih okužb na našo mačko.

Vse te preventivne ukrepe izvajamo zato, da ohranjamo že tako oslabljen imunski sistem v čim boljši kondiciji in zgodaj odkrijemo s FelV povezane bolezni. Te v zgodnji fazi še lahko zdravimo in mački podaljšamo življenje, ko pa napredujejo, so za mačko po navadi usodne.

Da bomo imeli doma zdravo mačko, ki nam bo prijetna družba vsaj 15 ali 20 let, si izberimo mladiča iz zdravega legla, po možnosti od testirane mame.

Mateja Plevnik, dr. vet. med.

Objavljeno v deseti številki revije Mucek