Kronična odpoved ledvic je napredujoče obolenje, ki se razvija počasi, lahko tudi več let.
Kaže se z izgubo funkcionalnega ledvičnega tkiva in velikimi spremembami v sami strukturi ledvic. Najpogosteje prizadene starejše živali, lahko pa gre za prirojeno obolenje mladih mačk.
Bolezen večinoma ni ozdravljiva. Kaže se z izgubo telesne teže, pogostim uriniranjem (urin je razredčen), povečano žejo, slabo kondicijo živali, slabokrvnostjo, anoreksijo, bruhanjem, drisko in dehidracijo.
Osnovni mehanizem razvoja bolezni je zmanjšana filtracija ledvic. Zaradi okrnjenega delovanja ledvic pride do zastoja kreatinina in sečnine v krvi. Nepravilnosti se pokažejo, ko ledvična (glomerularna) filtracija pade pod četrtino normalne. Povečan volumen vode, elektrolitski disbalans in zmanjšana/povečana produkcija nekaterih substanc (hormoni, ki uravnavajo ledvično filtracijo) vodijo v edeme, osteomalacijo, acidozo, pruritus in artritis. Posledično pa so prizadeti tudi drugi organski sistemi, kot sta gastrointestinalni trakt (kaže se kot slabost, želodčne in ustne ulceracije, bruhanje in driska) in nevrološki sistem (pojavijo se živčni zanki, koma in možganski edemi). Velikokrat je prizadet tudi krvožilni sistem. Pojavijo se anemije, koagulopatije in hipertenzija.
Vzroki za nastanek bolezni so različni:
– okužbe;
– hipertenzija (visok krvni tlak);
– spremembe v vezivu ledvic;
– različni tipi obstrukcij urinarnega sistema (ledvični kamni, pesek);
– zožitev glavne ledvične arterije;
– prirojene in dedne bolezni (policistična degeneracija ledvic);
– metabolične motnje (sladkorna bolezen, hiperparatireoidizem, amiloidoza);
– toksična nefropatija (nekateri antibiotiki, analgetiki, svinec). (((ZANAROCNIKE)))
Zdravljenje
Mačka mora piti. Kadar žival ne popije dovolj tekočine, jo to treba nadomeščati. Lastniki lahko po dogovoru z veterinarjem tudi sami nadomeščajo tekočino z dajanjem infuzije pod kožo. Pomemben del terapije je dieta. Izogibati se je treba kuhinjski soli. Proteini naj bodo visoke biološke vrednosti in naj ne presegajo potreb živali. Hrana naj bo skromna s fosfati. Lahko se dodajajo vezalci fosforja, ki preprečijo resorbcijo tega v črevesju.
Kadar se pojavi bruhanje, ga blažimo s pomočjo antiemetikov ter zdravil, ki ščitijo želodčno sluznico. Številna zdravila se izločajo prek ledvic, zato moramo biti zelo previdni pri uporabi teh, saj zaradi okrnjenega delovanja snovi zastajajo in se kopičijo v telesu.
Katarina Ponikvar, dr. vet. med.
Objavljeno v sedmi številki revije Mucek
