Diafragma ali trebušna prepona je mišični organ, ki ločuje trebušno votlino od prsne. Deluje kot bariera, hkrati pa s krčenjem in z raztezanjem sodeluje pri dihanju.
Diafragmatska hernija pomeni prekinitev te bariere zaradi posledice močnejšega topega udarca ali kot posledica prirojene napake organa, s čimer pride do migracije trebušnih organov v prsno votlino, posledično se poveča pritisk na pljuča, maček pa kaže znake oteženega dihanja.
Pridobljena diafragmatska hernija je največkrat posledica udarca avtomobila, čemur so pogosteje izpostavljeni nekastrirani, prostoživeči mački. Prirojena diafragmatska hernija velikokrat ne povzroča simptomov, razvijejo se kasneje, ali pa povzročajo manjše težave. Največkrat se pojavi pri himalajski mački.
V bolj blagih primerih se maček stabilizira v nekaj dneh, klinični znaki lahko popolnoma izginejo oziroma se pojavijo le ob povečani fizični aktivnosti. Takšne primere obravnavamo kot kronične.
Simptomi:
– dispnea (oteženo, kratko dihanje);
– tahipneja (pohitreno dihanje);
– nezanimanje za aktivnosti;
– lenobnost;
– pridušeni srčni in pljučni toni;
– težave pri hranjenju;
– šok.
Glede na to, kateri trebušni organi so ujeti v prsni votlini, pa se lahko razvijejo še drugi simptomi:
– prebavne motnje, kot sta bruhanje in driska;
– neješčnost;
– šibkost;
– izguba teže;
– kašljanje.
V hujši, akutni obliki je maček v šoku in dihalni stiski. Srčni toni so pridušeni na strani, kjer je prišlo do hernije, medtem ko so lahko na drugi močnejši. Dihanje je plitvo in pohitreno. Vidni so znaki poškodbe. Pri kliničnem pregledu lahko poleg že naštetih simptomov v akutnih primerih diafragmatske hernije ugotovimo še zlome reber, raztrganine in poškodbe pljuč, ki vodijo v pnevmotoraks (uhajanje zraka v prsno votlino) ali hemotoraks (nabiranje krvi v prsni votlini). Ko trebušni organi migrirajo v prsno votlino, še bolj zmanjšajo zmožnost širjenja pljuč in s tem vnos kisika v organizem.
Pomembno je vedeti, da prekinjena prepona ne povzroča vedno dihalne stiske. Na samo klinično sliko vpliva več dejavnikov: hipovolemični šok, poškodbe stene prsnega koša, tekočina ali zrak v prsni votlini, kontuzije pljuč in motnje v delovanju srca. Srčne aritmije se pojavijo pri 12 odstotkih prizadetih mačk.
V kroničnih primerih se lahko trebušni organi, kot so na primer jetra, želodec, trebušna slinavka, vranica, črevesje, prilepijo na prsno votlino in povzročijo simptome, značilne za prebavne bolezni, kot sta bruhanje in neješčnost. (((ZANAROCNIKE)))
Diagnostika
Z rentgenskim slikanjem prsnega koša se postavi diagnoza in ugotovi, ali je prišlo še do drugih nepravilnosti in poškodb.
Pri zdravi živali na sliki vidimo obris trebušne prepone, silhueto srca in pljuč, napolnjena z zrakom (Slika 1). Pri živalih z diafragmatsko hernijo pa ne najdemo obrisa trebušne prepone, srce je zakrito, pljuča so premaknjena, v prsni votlini je prisotna vsebina trebušne votline (Slike 2, 3, 4).
Večina primerov diafragmatske hernije se diagnosticira z rentgenskim slikanjem. Moramo pa biti pozorni v primerih, ko je v prsni votlini prisotna tekočina, ki lahko zabriše linije trebušne prepone na rentgenskem posnetku, čeprav je ta intaktna, nepoškodovana. V teh primerih je treba preveriti z ultrazvokom ali gre za trebušne organe ali plevralno tekočino, ki so te linije na sliki zakrili. Prav tako si lahko pomagamo s kontrastnim slikanjem, kjer apliciramo kontrastno sredstvo v trebušno votlino s CT in z MRI diagnostiko.
Diferencialne diagnoze:
– vsa obolenja, ki povzročajo klinično spremenjeno dihanje in prebavne motnje;
– peritonealno-perikardialna diafragmatska hernija;
– pljučna obolenja;
– srčna obolenja;
– jetrna obolenja;
– gastrointestinalne motnje.
Terapija
Terapija je vedno kirurška. Pacienta se najprej stabilizira, še posebej, če je v šoku ali dihalni stiski, poskrbimo, da se vzpostavi ventilacija oziroma kardiorespiratorni status. Po 24 do 72 urah je pacient po navadi dovolj stabilen, da prenese anestezijo in operativni poseg, v tem času pa se izboljšajo tudi morebitne kontuzije pljuč.
Cilj kirurškega posega je reponirati trebušne organe nazaj v trebušno votlino in zašiti poškodovano trebušno prepono. Med operacijo je treba pacienta umetno predihavati, dokler ni defekt v trebušni preponi zašit in odvečen zrak iz prsne votline odstranjen.
Pri akutnih primerih je prognoza bolj ugodna, seveda, če maček preživi začetno travmo in šok ter nato operativni poseg, kot pri kroničnih, kjer so se trebušni organi lahko že zrasli s steno prsne votline in je njihova repozicija težja.
Postoperativno nudimo pacientu podporo pri dihanju, protibolečinsko terapijo ter ga obdržimo na opazovanju, dokler ne diha spontano in stabilno.
Mirjam Blatnik, dr. vet. med.
Objavljeno v tretji številki revije Mucek
