Kočevska „dežela medvedov“ ji pravijo.
Skoraj da ni Slovenca, ki tega ne bi vedel. A v tej deželi, ob robu gozda, stoji prav posebna vasica. Njeni stanovalci so že osem let mucke, zapuščene mucke.
Ob prihodu v mačjo vasico, že pri vhodu naletim na gospo Lidijo, ki ima v rokah dva mačja transporterja, ki predvsem služita za transport bolnih in pravkar steriliziranih muc. Komaj pa se odpraviva nekaj metrov proti vasici, že se okrog nje začne smukati črn maček, ki dobro ve, da se bliža čas za večerjo.
V ograjenem prostoru in zunaj njega se zadržuje kar lepo število odraslih muc, družbo pa jim dela psička Đuka, ki so jo prav tako našli zapuščeno v vreči, še z nekaj pasjimi mladiči, ki so jih kasneje oddali, Đuka pa je ostala pri njih. Posest obdaja ograja, mucki pa se nemoteno sprehajajo zunaj in znotraj nje. Iz pasjih boksov so nastali boksi za mačke, v katerih mačke živijo, se igrajo in spijo. Imajo tudi manjšo hišico, ki je opremljena s kurjavo na drva, kjer mačke preživljajo mrzle zimske dni. Prav tako pa jih greje slama, ki jo prostovoljci razporedijo po celotni površini spalnih in bivalnih prostorov. Po zaslugi samih članov in prostovoljcev ter obiskovalcev odej, vzglavnikov, praskalnikov in podobnih igral za mucke res ne manjka. Nekaj starejših mačk biva v svojih prostorih, ker je že prihajalo do sporov okoli teritorija. Starejše “ stanovalke“ se zlepa ne odpovejo svojemu teritoriju.
Delo prostovoljcev se razdeli med različna opravila, kot so hranjenje zjutraj in zvečer ter čiščenje mačjih stranišč v dopoldanskih urah. Obrok je sestavljen iz briketov, rib in kozerv z mačjo hrano. Tako, kot pri ljudeh, se tudi pri mačkah pojavijo različne bolezni, zato morajo jemati zdravila. Ponavadi jih mačke zaužijejo skupaj s hrano. Pogosto so v uporabi tudi kapljice za oči, ki se ponavadi uporabljajo proti vnetju.
Kot pojasnjuje gospa Lidija, ki za mucke skrbi, je to nekakšen prehodni dom za vse zapuščene mucke, njihovo število pa se konstantno spreminja. Posvojitev je težka predvsem za preplašene mačke, ker nikomur ne zaupajo in potrebujejo veliko časa, da si zaupanje pridobijo, ljudje pa pogosto nimajo časa, da bi se z njimi ukvarjali. Vraževerje pa je pogosto vzrok, da črne mačke ostanejo brez doma, saj je le teh v vasi največ.
Zanje trenutno skrbi ena oseba, zaposlena prek javnih del, 5 aktivnih članov, okrog 65 pa je članov Društva za zaščito živali, ki pomagajo predvsem iz finančne plati. Za zapuščene živali poskrbi s financami tudi občina, ki plača sterilizacijo in kastracijo ter prostovoljci, ki društvu namenijo del dohodnine. Tako v društvu ne ostane prav veliko financ, saj se sredstva razporedijo. Sterilizacija in kastracija prostoživečih mačk sta ključnega pomena, saj se tako zmanjša tveganje za kotenje novih mladičev, ki bi kasneje lahko pristali kar pred vrati mačje vasice, kar se zgodi velikokrat, včasih so mucki že poginuli.
»Mačke niso za v kletko, ali za na cesto,« pojasni gospa Lidija. »Zato naši člani organizirajo predavanja v lokalnih vrtcih in šolah, kjer ozaveščajo otroke, da je mačka živo bitje in ne igrača. Pogosto se jih potem, ko živali odrastejo, naveličajo. Če je že tako, naj si raje omislijo plišasto igračo.«
Barbara Nagu
Viri:
Lidija Žegarac (tajnica Društva za zaščito živali Kočevje)
www.24ur.com
