Življenje z nevrološko motnjo: Cerebralna hipoplazija

Cerebralna hipoplazija je mnogimcerebralna hipo neznana nevrološka motnja, ki povzroča težave s hojo in ravnotežjem. Žival, ki ima diagnosticirano cerebralno hipoplazijo je rojena z manj razvitimi malimi možgani. Mali možgani so pomemben kontrolni center motoričnih funkcij, koordinirajo premikanje in držo, ter sodelujejo pri programiranju premikov. Zato ob poškodbi malih možganov ne pride do paralize ali izgube senzitizacije, pač pa do pomanjkljive motorične koordinacije. Do kakšnih motoričnih okvar bo prišlo je odvisno od tega, kateri funkcionalni del malih možganov je prizadet.

Rast malih možganov je lahko ovirana zaradi mnogih dejavnikov. Največkrat so to različne bakterijske ali virusne bolezni, kot na primer mačja kuga, ki jo ima mačka v času brejosti ali raznorazne travme, ki jih mladički doživijo v času, ko so še v maternici, k temu prištevamo zastrupitve, poškodbe ali podhranjenost.

Resnost te nevrološke motnje lahko močno variira, celo med mladički v istem leglu. Kako močno bo motnja pri posamezniku izražena je odvisno od stopnje razvitosti pri kateri je prišlo do dejavnika, ki je rast malih možganov zaustavil. Stanje je nenalezljivo in neprogresivno, zato se pričakovana življenjska doba v primerjavi z zdravimi mucami ne razlikuje, v primeru, da žival nima drugih težav. Prav tako ni nobenih omejitev pri skupnem življenju z zdravimi mucami, saj stanje ni nalezljivo.

Zdravila za cerebralno hipoplazijo ni, stanje se s časom ne izboljša in tudi ne poslabša. Vendar kljub temu ta ovira muc ne zaznamuje za celo življenje, saj se nanjo navadijo in tudi prilagodijo. Nekatere muce na primer niso zmožne skakanja brez, da bi pri tem padle, zato omejitev kompenzirajo tako, da postanejo zelo dobre plezalke. Saj vemo, kako iznajdljive znajo biti naše mačje borke, kajne? Zanimivo je tudi to, da se muce ne smatrajo kot kakorkoli manjvredne od drugih. Lahko se igrajo, crkljajo in ravsajo med seboj enako kot ostali in obenem nekoliko drugače, na svoj poseben način. Edina omejitev je ta, da je za njih bolje, da jih vzgajamo le kot izključno notranje mačke, saj se zaradi težav s hojo in ravnotežjem ne morejo učinkovito ubraniti pred mogočimi napadi drugih živali.

Kaj moramo upoštevati in postoriti, ko v naš dom vstopa muca s cerebralno hipoplazijo? Potrebno bo zaščititi ostre robove, dodati več preprog ali mehkejših podlog. Priporočljivo je, da so njihove posodice za hrano in vodo dvignjene. Ker mačke rade plezajo in skačejo po pohištvu poskrbimo za njihovo varnost v primeru padca z dodatnimi vzglavniki, blazinami. V kolikšni meri so ti previdnostni ukrepi potrebni lahko določimo na podlagi resnosti simptomov.

Za diagnozo ni specifičnega testa. Nekateri veterinarji lahko cerebralno hipoplazijo diagnosticirajo že na podlagi simptomov, vendar je za potrditev bolezni potrebna magnetna resonanca ali računalniška tomografija in upoštevanje zgodovine bolezni. Nekatere bolezni imajo namreč lahko podobne simptome, zato je pomembno izključiti neustrezne. Zelo podobno stanje je na primer cerebralna abiotrofija, ki je genetska nevrološka bolezen.

Anja Šajn

Viri:
lifewithchcats.com
chcat.org