Eden prvih znakov, ki jih lastniki opazijo pri svojih mačkah, ko obolijo za sladkorno boleznijo, je žeja. Čeprav so mačke navadno same sebi zadostne in jim hrana ni smisel življenja, jih vendarle opazimo, da se zadržujejo pri posodi s hrano in vodo pijejo pogosteje kot po navadi. Zaradi povečanega pitja vode seveda tudi bolj pogosto hodijo na stranišče, kljub močno povečanemu apetitu pa začnejo hujšati.
Zakaj? Sladkorna bolezen (diabetes mellitus) je kronična presnovna bolezen, kar pomeni, da nastaja dalj časa. Trebušna slinavka ali pankreas izloča premalo hormona inzulina oziroma je njegovo delovanje pomanjkljivo (rezistenca na inzulin). Inzulin je zelo pomemben pri vstopu sladkorja glukoze v telesne celice, ki z glukozo dobijo energijo, ki jo nujno potrebujejo za svoje delovanje. Pomanjkanje inzulina ima hude posledice tudi na presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Ker telo zaradi pomanjkanja inzulina ne more več pravilno izkoriščati sladkorja, pridobljenega s hrano, začne razgrajevati maščobo. Nastanejo tako imenovani ketoni, ki organizem zastrupljajo, in vodijo do resnih zapletov, če se bolezni pravočasno ne odkrije in ne začne primerno zdraviti.
Povečano pitje in izločanje vode ter povečan apetit se seveda lahko pojavijo tudi pri številnih drugih boleznih, pri sladkorni bolezni pa je za vse to kriva visoka koncentracija sladkorja glukoze v krvi (nad 14 mmol/l). Ta privede do povečanega izločanja glukoze z urinom, ki povzroči, da telo zahteva še več tekočine – pitje vode se poveča in telo je seveda še več izloča. Z izločenim urinom se izloča veliko glukoze, ki je v telesu vir energije, kar povzroča lakoto. Kljub povečanemu vnosu hrane v telo pa mačka hujša. Ko razumemo, zakaj bolezen nastane, nam je jasno, da vode in hrane nikakor ne smemo omejevati, saj to vodi do izsušitve organizma (dehidracije) in s tem povezanimi novimi zapleti. (((ZANAROCNIKE)))
Mačke pretežno obolevajo za sladkorno boleznijo tipa 2, ki je najpogostejši tip tudi pri ljudeh. Večjemu tveganju so izpostavljeni tisti predebeli s premalo fizične aktivnosti. Obolijo navadno mački, stari pet in več let, kar 70 odstotkov pa naj bi jih bilo moškega spola. Čeprav so znaki zelo specifični, diagnozo postavimo z merjenjem glukoze v krvi in urinu. Mačke so živali, ki stres zelo težko prenašajo. V mačjem svetu si želijo predvsem miru. Zato ima večina mačk pri obisku veterinarja zaradi transporta in stresa pri odvzemu krvi prehodno povišano koncentracijo glukoze v krvi. En vzorec torej ne pove ničesar. Meritve ponovimo na tešče, rezultate pa primerjamo s koncentracijo glukoze v urinu, ki ga lastniki ulovijo doma, in z merjenjem fruktozamina v krvi. Vrednost slednjega se zveča, če je koncentracija glukoze v krvi zvečana vsaj 14 dni. Nenadna zvečanja glukoze v krvi, ki nastanejo zaradi različnih stresnih situacij, na fruktozamin ne vplivajo. Za potrditev diagnoze potrebujemo zvečano koncentracijo glukoze in fruktozaminov v krvi ter prisotnost glukoze v urinu.
Diagnoza sladkorna bolezen pa ne pomeni, da naš maček ne more imeti kakovostnega življenja, zahteval bo le malo več našega časa in potrpljenja. Zdravljenje namreč vključuje dajanje inzulina z injekcijami dvakrat dnevno, ustrezno prehrano in povečano telesno aktivnost. Poznam mačke (tudi eno svojo), ki jim tako poseganje v njihovo življenje nikakor ne ustreza. Zato morajo biti lastniki še bolj vztrajni in iznajdljivi, saj je zdravljenje nujno.
Na našem tržišču je za pse in mačke registrirana ena vrsta inzulina. Dajemo ga dvakrat dnevno v razmiku 12 ur. Veterinar določi začetni odmerek ter lastnike nauči pravilnega postopanja s stekleničko inzulina in pravilnega dajanja injekcij. Čeprav se na začetku marsikomu to zdi nemogoče, postanejo lastniki pravi strokovnjaki pri rokovanju z injekcijami. Inzulin vbrizgamo pod kožo, igle so zelo tanke in večina mačk injekcije dobro prenaša.
Zelo pomemben del terapije je tudi prehrana. Pri tistih mačkah, ki so navajene jesti ves dan, jim hrano pustimo v posodi. Na tržišču je posebna hrana za mačke s sladkorno boleznijo, ki ima veliko beljakovin in malo ogljikovih hidratov. Pomembno je, da mačke pojejo nekaj hrane pred dajanjem inzulina, saj bi v nasprotnem primeru lahko povzročili prevelik padec glukoze v krvi, zato jim takrat ponudimo mokro hrano. Obroki naj bodo količinsko odmerjeni in po sestavi enaki, prav tako naj bo enak čas hranjenja. Pomembno je, da imajo hrano na voljo štiri ure po inzulinu, saj je takrat njegov učinek največji.
Še en pomemben korak je potreben za uspešno zdravljenje – merjenje glukoze v krvi. Veterinarji ali veterinarski tehniki naučimo lastnike, kako pravilno izmerijo nivo glukoze v krvi. Uporabimo enak merilec, kot ga uporabljajo ljudje, glukozo pa izmerimo že v majhni kapljici krvi. Kri je najenostavnejše vzeti iz ušesnih kapilar, pri nekaterih mačkah je seveda potrebna pomoč še kakšnega družinskega člana. Pomembno je, da glukozo v krvi izmerimo štiri ure po injekciji inzulina, da lahko pravilno prilagodimo naslednje odmerke inzulina.
Eden resnejših zapletov pri zdravljenju sladkorne bolezni je prenizka glukoza v krvi ali hipoglikemija. Do tega lahko privede prevelik odmerek inzulina ali premalo zaužite hrane (tudi zaradi bruhanja, driske). Takrat se koncentracija glukoze v krvi močno zniža, kar povzroči spremenjeno obnašanje mačke. Mačke v hipoglikemični krizi so zaspane, slabše odzivne, se opotekajo, ležijo, tresejo ali celo globoko spijo. Takšna stanja so urgentna, lastniki lahko sami pomagajo z vbrizganjem sladkorne raztopine v gobček in mačko čim prej odpeljejo k veterinarju.
Povečati fizično aktivnost je pri nekaterih mačkah skoraj nemogoče. Pomagamo si z različnimi igračami in lasersko lučko, ki jo mačke lovijo. Drugo prepustimo domišljiji lastnikov.
Uspešno zdravljenje sladkorne bolezni pri mačkah je vsaj na začetku zelo intenzivno in zahtevno. Sčasoma se tako eni kot drugi navadijo postopkov in po mojih izkušnjah zdravljenje poteka brez večjih težav. Ustrezno zdravljenje pa lahko privede tudi do tega, da začne trebušna slinavka spet sama izločati inzulin, zato dajanje injekcij inzulina počasi ni več potrebno, seveda, na veselje lastnikov in njihovih mačk.
Dr. Tina Roškar, dr. vet. med.
Objavljeno v drugi številki revije Mucek
