Skrb za prostoživeče mačke v Termah Čatež

Terme Čatež večino Slovencevslika-3 asociirajo na poletje, počivanje in kopanje. Toda domačinom pomenijo veliko več – med drugim so tudi lokacija, kjer biva zelo veliko prostoživečih mačk, katerih število se je iz leta v leto samo povečevalo, posledično pa so bile večje tudi potrebe po njihovi oskrbi. Ko sem nedavno postala Muckova odgovorna urednica, sem se odločila, da želim s celotno slovensko javnostjo deliti našo posavsko izkušnjo, iz katere se lahko vsi nekaj naučimo, in se na tak način javno zahvaliti vsem, ki so kakor koli pripomogli k rešitvi tega problema, še posebej pa vztrajnim dekletom iz Društva za zaščito živali Posavje, ki so dokazala, da je imel Charles Dickens še kako prav, ko je zapisal: »Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost, saj po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove.«

Z namenom, da bi vam, bralcem revije Mucek, ki ste obenem tudi ljubitelji muck in po vsej verjetnosti tudi lastniki kakega mačkona ali simpatične muce, čim bolj avtentično približala problematiko prostoživečih čateških mačk, s katero smo se Posavci več let borili, sem stopila v stik s Sandro Zobarič iz DZZŽ Posavje, ki mi je povedala celotno zgodbo, predstavljeno v nadaljevanju.

(((ZANAROCNIKE)))

Skoraj deset let dolgo, predolgo obdobje smo v Društvu za zaščito živali Posavje bili bitke z mlini na veter glede problematike prostoživečih mačk na celotnem območju največjega termalnega kompleksa Term Čatež. V vseh teh letih se je za tamkajšnjo mnogoštevilno kolonijo prostoživečih mačk naredilo sicer nekaj malega, a bistveno premalo. Vseskozi smo člani različnih društev za zaščito živali, posamezniki in nekaj srčnih počitnikarjev opozarjali na problematiko in reševali, žal v večini primerov samo posledice, namesto vzrokov.

V zadnjih treh letih, odkar je na našem območju prisotno tudi novo zavetišče – Zavetišče za male živali Brežice – smo v upanju, da bo končno prišlo do dolgoročne rešitve, še bolj pritiskali na pristojne, tako v termah kot na občini, in skupaj s pripadniki zavetišča in veterinarske inšpekcije sestankovali kar nekajkrat ter predlagali rešitve. Sestanki so bili vedno spodbudni, prišlo je do dogovorov, a smo bili na koncu vedno najbolj razočarani prav predstavniki društva, saj do podpisa pogodbe o rešitvi problematike prostoživečih mačk žal nikoli ni prišlo. Tako smo se neprestano vrteli v začaranem krogu, pobirali bolne mačje mladiče in z lastnimi sredstvi financirali njihova zdravljenja, sterilizacije, kastracije, cepljenja, najtežji del pa je sledil, ko je bilo treba te iste malčke oddati v nove, ljubeče in odgovorne domove, ki jih je skoraj nemogoče najti. V poletnem obdobju smo bili deležni številnih klicev, pa tudi kritik turistov, kako ničesar ne naredimo za mačke v Čatežu, zakaj jim ne pomagamo, naj pridemo iskat mamo z mladiči, ki je na terasi skotila mladiče, naj nekam odpeljemo bolno brejo muco in naj že enkrat nekaj naredimo in pomagamo.

Glavni problem, zakaj se toliko časa problematika ni uredila, je bil v tem, da se občina in terme niso uspele dogovoriti, kdo je v navedenem primeru odgovoren za plačilo nastalih stroškov, hkrati pa ravno zaradi tega zavetišče ni sprejemalo mačk iz Term Čatež, ki so bile tako še vedno prepuščene same sebi, številnim boleznim, nenehnemu kotenju, mladiči pa so bili prepuščeni negotovim in večkrat tudi žalostnim usodam. Problem se je le še poglabljal in rešitve ni bilo moč videti na obzorju, naš obup in nemoč pa ste le še naraščala. V letu 2015 so se stvari končno začele obračati v pravo smer. V apartmajskem naselju term je počitnikovala tudi članica Društva za zaščito živali Kranj, ki je stopila v kontakt z nami, saj sta se pri njihovi hišici zadrževala muca z mladiči ter poškodovan samec. Muco smo odpeljali na sterilizacijo, samca na oskrbo rane ter kastracijo, hkrati sta bila še testirana in deležna osnovnega veterinarskega tretmana. Od tu naprej se je pričelo naše medsebojno sodelovanje, kateremu so se priključili še Društvo proti mučenju živali Trbovlje ter nekaj ostalih posameznikov. Na pristojno ministrstvo je bil poslan dopis z vprašanjem, kdo nosi stroške oskrbe mačk z lokacije Term Čatež. Z ministrstva je naše vprašanje romalo celo na obravnavo v državni zbor, od koder so nam sporočili, da je v navedenem primeru občina dolžna poskrbeti za mačke in financirati njihovo oskrbo v zavetišču.

Konec leta 2015 so tako zadeve končno stekle in pričel se je odlov prostoživečih mačk. Muce so bile nastanjene v Zavetišče Brežice, sterilizirane oziroma kastrirane, cepljenje, označene, testirane, razbolhane in razglistene ter po okrevanju vrnjene nazaj na njim znano lokacijo, kjer prostovoljci skrbimo tudi za njihovo redno hranjenje ter sproti kontroliramo še njihovo zdravstveno stanje. Od decembra 2015 pa do danes smo v navedeni akciji sterilizacij in kastracij ulovili in oskrbeli skupaj 47 muc (25 samic in 22 samcev), še osem muc pa je takšnih, ki smo jih v društvu oskrbeli že v letu poprej na lastne stroške. Trenutno številka govori, da je na lokaciji preko 50 že oskrbljenih muc. Žal še ni konec, saj še vedno poskušamo uloviti in oskrbeti šest preostalih, nam znanih muc, ki pa se izogibajo vsem možnim pastem in mačjelovkam. Upamo, da tudi njih kmalu uspešno ulovimo in preprečimo nova nezaželena legla. Lokacijo bomo še naprej redno kontrolirali in morebitne nove mačje prišleke oskrbeli. Pričakujemo, da bo v roku dveh let na lokaciji ustaljena in kompletno veterinarsko urejena mačja populacija. Upamo, da bo naš primer primer dobrega sodelovanja in dobre prakse ter zgled ostalim turističnim objektom, ki se prav tako soočajo s problematiko prostoživečih mačk.

Posavski primer reševanja oziroma primerne oskrbe prostoživečih mačk pomeni spodbudo vsem tistim, ki poznate podobne primere drugod po Sloveniji. Ob tem je treba znova poudariti, da sta osnovna pogoja za ureditev tovrstne problematike kastracija in sterilizacija, o čemer smo že večkrat pisali, tukaj pa vidimo tudi praktičen primer, kako lahko s tem postopkom zajezimo problem kotitve neželenega mucka, ki bo morda ravno eden izmed teh prostoživečih živali, ki zapuščene in celo bolne ali ranjene tavajo po ulicah s praznimi želodčki. Takšen prizor ne more pustiti ravnodušnega prav nobenega iskrenega ljubitelja živali. Če bi bil vsak lastnik mačke odgovoren in bi poskrbel za njeno kastracijo oz. sterilizacijo, bi bila tako mačji kot tudi naš svet bistveno lepša ter prijaznejša. Žal se mnogi tega še vedno ne zavedajo, zato je na tej trnovi poti pomemben dejavnik tudi ozaveščanje ljudi. Čeprav se zdi včasih takšna pot zaradi številnih preprek nemogoča, na koncu vendarle posije sonce. Iz pozitivnih zgodb, kot je pričujoča, se lahko torej še nekaj naučimo: vsi ljubitelji živali smo močnejši, če se združimo in vztrajamo, saj skupaj zmoremo več!

Sandra Zobarič iz DZZŽ Posavje

Sanja Berend