Rok Krajnik: “Mačke niso majni psi!” (intervju)

rok-krajnik-zvitorepka

Dragi bralci in bralke, z velikim veseljem vam sporočamo, da se v revijo Mucek vrača rubrika Vprašajte veterinarja. V prvi številki vam predstavljamo veterinarja Roka Krajnika iz veterinarske ambulante Zvitorepka, ki bo skupaj z ekipo odgovarjal na vaša vprašanja.

V letu 2016 boste z rubriko Vprašajte veterinarja ponovno skrbeli za naše bralce in odgovarjali na njihova vprašanja o zdravju mačk. S kakšnimi vprašanji lastnikov pa se najpogosteje srečujete v ambulanti Zvitorepka?

Zelo različno, vprašanj je ogromno. Največkrat se srečujemo z vprašanji o tem, kako naj muci lastniki sami pomagajo, ker ne morejo ali ne želijo pripeljati mucke na pregled. Veliko vprašanj in nerazumevanja je v povezavi z zatiranjem zunanjih parazitov, kot so bolhe. Večinoma ljudje bolhe enačijo z ušmi, zato jim je širjenje bolh preko okolice tuje. Ni jim namreč jasno, kje je njihova muca dobila bolhe, če pa ni v stiku z nobeno drugo živaljo. Dejstvo pa je, da smo v zadnjih dveh letih imeli kar nekaj primerov, ko so starejše muce, ki živijo izključno (visoko) v stolpnici in nikoli ne gredo ven ter nimajo stika z drugimi živalmi, dobile bolhe. Bolhe so najverjetneje dobili s skupnega hodnika, kjer gre mimo kak sosedov kuža, bolhe ali razvojne oblike bolh pa nato čakajo npr. v predpražniku.

Sicer pa so precej velika neznanka ljudem virusi, ki povzročajo nalezljive bolezni, kot so FIV (t. i. »mačji AIDS«), FeLV (virus mačje levkoze) in FIP (nalezljivo mačje vnetje potrebušnice).

Imate radi mačke?

Nadvse! Upam si trditi, da ne bi uspel narediti mature in se vpisati na veterinarsko fakulteto brez moje bele perzijke Daisy! Ta me je v ključnem trenutku uspela sprostiti, da sem se lahko koncentriral na učenje, ko sem že hotel obupati. Prinesla mi je namreč žogico in jo nato prinašala kot kakšen prinašalec aport, dokler me črnogledost in nejevolja nista minili in sem se uspel ponovno koncentrirati. Kasneje je to ponovila samo enkrat, ko sem jo prosil, in to na način, ki mi je nedvomno dal vedeti, da tega ona ne bo počela samo za mojo zabavo, kadar tega ne rabim.

Imajo mačke rade vas?

(Smeh) Imate vi »radi« svojega zobozdravnika? Vsekakor me ima zelo rada moja črna posvojenkica iz zavetišča Panti, muce pacientke pa malo manj. Verjetno pa me imajo vseeno raje kot kakšnega drugega veterinarja. Marsikdaj namreč slišim, da s kakšno muco sicer na veterini ni mogoče skoraj nič, nam pa nekako uspe. Verjetno mi moje sobivanje z mucami preko skoraj vsega mojega življenja daje več razumevanja, kako postopati z muco. Mačka pač nikakor ni pes, in »pasji« pristopi pri muci ne »vžgejo«.

Seveda v Zvitorepki ne zdravite le mačk, videti pa je, da imate do njih poseben odnos. Mačke in psi se pregovorno ne prenašajo najbolje, pri obiskih veterinarja pa si večinoma delijo čakalnico in ambulanto. V veterinarski ambulanti Zvitorepka temu ni tako. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Muce so zelo podvržene stresu. Stres se začne že, ko ljudje muco doma zaprejo v nosilno kletko in peljejo z avtom do veterinarja. Tudi sama ambulanta je neznano, stresno okolje, če pa nasproti muce sedi še renčeč rotvajler, ki ob pogledu na muco renči? Ne samo da je ta stres nepotreben, če se mu da izogniti, stres tudi vpliva na rezultate naših preiskav in jih je zato včasih težko interpretirati.

Mačja telesna govorica je precej drugačna od pasje. Zakaj je pomembno, da jo veterinar dobro pozna? Kako ste se jo naučili razumeti vi?

Če želiš s pacienti delati, priti do kar se da realnih rezultatov, potem moraš z njimi sodelovati. Muce namreč niso navajene človeških ukazov. Sodeluješ pa lahko z njimi le, če jih razumeš.

Mačjega »jezika« so me celo življenje učile moje muce. Svojega razumevanja pa nikoli nisem poizkusil ubesediti ali kako drugače racionalizirati. Je instinktivno, tako da verjetno tega ne bi znal razložiti ali učiti druge.

Poudarjate, da mačke niso majhni psi. Zakaj je treba mačke obravnavati drugače kot pse in kakšen je vaš pristop do mačjega pacienta?

Mačke, za razliko od psov, niso tropne živali, kar pomeni, da ne poznajo hierarhije in s tem podrejanja »nadrejenemu«. Torej mačke ne moreš nadvladati, poizkus tega se konča le z ustrahovanjem živali, ki se bo potuhnila in se panično tiščala ali pa se bo na vse moči branila in pri tem ugriznila ali opraskala kogar koli od prisotnih, vključno z lastnikom. To vodi le v stres, slabo diagnostiko in težko zdravljenje. Kot sem dejal, z muco je bolje sodelovati. Obstajajo pa različne metode in prijemi, zato ne moremo stvari posploševati.

Vsaka mačka je svoj individuum in ravnam z vsako po občutku. Priznam, da se s kakšno simpatično muco tudi rad »pocartam«.

Za večino mačk že sama pot od doma predstavlja stres, a najkrajša pot do veterinarja ni nujno najhitrejša pot do pravilne diagnoze. Kako stres vpliva na rezultate preiskav in kaj vam kot veterinarju predstavlja največji izziv?

Res je, stres se prične velikokrat že doma, še posebej, če je nosilna kletka uporabljena večinoma ali le za obiske pri veterinarju in podobne stresne dogodke. Tako muca ve, »koliko je ura«, že v trenutku, ko kletko zagleda, kaj šele, ko se jo na silo vanjo stlači. Predlagam, da je kletka brez vratc del mucinega okolja, še najboljše kot njeno priljubljeno skrivališče, saj večina muc obožuje razne škatle.

Kot rečeno, stres se začne že ob odhodu, se nadaljuje v avtu, a zato vseeno, kot pravite, morda ni vedno najbolj priporočljivo oditi le do najbližjega veterinarja. Če ta za mačke nima posluha, potem bo tam stres še večji, diagnostika otežena, če že ne onemogočena (kar poskusite vzeti npr. kri mački, ki se upira z vsemi štirimi krempljatimi tacami, zraven pa grize s svojim zverskim zobovjem). Poleg tega mora veterinar vedeti, kako stres vpliva na razne preiskave (npr. povišan krvni sladkor, spremenjena krvna slika …). Seveda pa so različni tudi same vrednosti in razlogi za odstopanja, če jih primerjamo z npr. psi. Zato se včasih zares splača v vseh pogledih do veterinarja, ki mačke »razume«.

Ali menite, da je v splošnem za zdravje mačk pri nas dovolj dobro poskrbljeno? Kaj bi bilo treba na tem področju še izboljšati? 

Predvsem znanje povprečnega mačjega lastnika o posebnostih mačk. Pri tem predvsem mislim mačje potrebe pri hrani (so izraziti mesojedi, zelo občutljivi na kvaliteto in količino beljakovin v prehrani), nagnjenost k stresu, dojemljivost za virusne bolezni in pomembnost cepljenj proti njim.

Kakšen je vaš odnos do sterilizacije/kastracije mačk?

V principu sem za kastracije/sterilizacije, a ne vseh! Kako pa bi sicer dobili nove plavooke kosmate žogice, ki odrastejo v naše mačke in mačkone?

Vam je kateri od pacientov ostal še posebej v spominu?

Veliko! A morda je najbolj posebna zgodba črno-bele muce Pandike. Nekega dne smo dobili telefonski klic, da je muci kosilnica odrezala obe zadnji nogi. Čez približno pol ure jo je pripeljala gospa s kolesom v nosilni košari. Priznam, da sem imel pripravljeno vse, da ji humano skrajšam muke. A na moje neizmerno presenečenje Pandika po okrvavljenih štrcljih prikoraka iz kletke in se mi zazre v oči. V njenem pogledu sem prebral: »Naredila sem napako, a ne želim umreti! Prosim, pomagaj mi.« Izvedel sem, da ima doma tudi tri tedne starega mladička. Umaknil sem se iz ambulante na kratek posvet s kolegicami rekoč, da te muce jaz ne morem evtanazirati. Po ogledu Pandike sta se s tem strinjali tudi Viktorija in Klavdija. Lastnici smo ponudili možnost, da muco za minimalne stroške stabiliziramo, zašijemo in ji nudimo pomoč, dokler bi jo potrebovala. Gospa se je strinjala, čeprav je vedela, da ne bo lahko. Pandiki so se po več kirurgijah in tednih prevezovanja rane pocelile, gospa pa je po našem nasvetu našla šiviljo, ki je za muco zašila nekakšne usnjene mošnjičke – copatke, ki so jih napolnili z mehko peno.

​Tega je že več kot pet let, Pandika pa srečno živi svoje življenje, skoči lahko še na stol, hodi naokrog, družbo pa ji dela mladička, ki jo je tudi uspešno pripeljala do odrasle dobe.

Imate kakšno sporočilo za naše bralce?

Če berete to revijo, potem ste verjetno lastnik vsaj ene kosmate kepe svojevoljnosti in vdanosti, ki ji rečemo mačka. Imeti katero koli žival je privilegij in dolžnost, sadovi tega pa so lahko neprecenljivi, edinstveni. Spoštujete, varujte in predvsem spoznajte svojo mačko. Naučite se lahko neverjetno veliko, kajti muce so veliko kompleksnejša bitja, kot tem živalim, ki prespijo 18 ur na dan, večina prisoja. Dobra možnost je, da vas bo presenetila v ključnem momentu in vam pomagala na način, ki ljudem ne bi prišel niti na misel, in z empatijo, ki smo jo ljudje v vsakdanjem hitenju že malodane pozabili. Tako kot moja Daisy!

Imate vprašanje za veterinarja? Za brezplačni odgovor nam pošljite vprašanje na urednistvo@mucek.si.

 

Objavljeno v šestnajsti številki revije Mucek