Priznam – preden sem začela pisati dnevnik o mojih dveh mačonkah, sem bila kar malce v dvomih. To že, da sta zanimiva dvojica in da ima vsak od njiju za sabo prav zanimivo življenjsko zgodbo, ampak ali se jima res zgodi toliko prigod, da lahko na vsaka dva tedna zapišem nekaj novega? Po že skoraj pol leta beleženja njunih dogodivščin pa moram reči, da me ne bi mogla bolj presenetiti! Vsak dan znova postrežeta z neko novo vragolijo in moji dvomi so bili povsem odveč!
Pred kratkim sem se odločila, da je čas, 
da se nekaj ukrene glede našega – hm, bi se sploh lahko reklo starega? – mačjega drevesa. Skromno mačje drevo z votlinico, tremi praskalniki in vrvjo za igranje v naši dnevni sobi namreč praktično neuporabljeno tiči že okoli tri leta. Kupili smo ga končno imeli misleč, da bosta mačonki spodobno opremo za krajšanje krempeljcev, nekomu od njiju pa bo gotovo všeč tudi votlinica za spanje. Dokaj običajna usoda, ki naj bi pač doletela vsako mačje drevo. Vsa navdušena sem ga postavila tik ob izhod na teraso. A kosmatinca, nenavajena čudne stvaritve, nista imela pojma, kaj z njim sploh početi. Šmuel je na začetku še splezal na vrh in užival v malo bolj prostranem razgledu, a se je že po kakšnih dveh uporabah naveličal. Maci pa se je čudna nova pridobitev sploh zdela sumljiva. Previdno jo je ovohala, od tedaj pa se ji v velikem krogu izogne. Pomislila sem, da morda ni najbolje, da drevo stoji kar tako na tleh. Morda si navihanca želita malce več višine, konec koncev drevo niti ni tako visoko. Hitro sem spremenila njegovo postavitev in ga prestavila na drugi konec dnevne sobe na predalnik. Do predalnika sta imela možnost splezati po naslanjaču, vrh drevesa pa se je sedaj dvigoval v že kar konkretno višino. A ponovno – navdušenja ni in ni bilo. Po prometni nesreči se je Šmuel nekajkrat zavlekel v votlinico, kjer si je v miru celil svoje rane, kar je bil strašanski uspeh in presenečenje. Nakar je ponovno sledilo sušno obdobje. Šmuel si je krempeljce krajšal na predpražniku, na ta način pa nam tudi sporoči, da si želi ven. Maca pa si svoje uredi zunaj, tako kot se zagre za pravo podeželsko mačko! Drevesa mi je bilo od nekdaj škoda in obžalovala sem, da se ga ni kupilo že takrat, ko sta bili mačonki še majceni. Tako bi ga zagotovo lažje sprejela. Ta teden pa sem drevo ponovno premestila na prvotno mesto. Ampak predvsem iz razloga, da bi Maca nehala nadlegovati zaveso, ki je zaznamovana s preštevilnimi podpisi njenih krempljev! Sledilo pa je neverjetno presenečenje! Šmuel je začel plezati po drevesu, namesto predpražnika je začel uporabljati praskalnik, pa tudi vrv za igranje mu je v veliko zabavo! Ko sem prvič videla ta prizor, nisem mogla verjeti svojim očem. V planu sem imela že nakup mačje mete, ki je še nisem nikoli uporabila, prebrala pa sem že, da si z njo lahko pomagamo pri odvračanju in navajanju na nove predmete. Ampak očitno to tokrat niti ne bo potrebno! Edino, kar me še muči, je, kako bi k uporabi spodbudila še Maco. Trik z laserjem še deluje, kar me zelo veseli, če bi začela uporabljati še drevo, pa bi bil to sploh gromozanski napredek! Si morda želim kar malce preveč stvari naenkrat…??
Skratka, malo mačje drevo je končno dočakalo svoj trenutek in ne zaseda več prostora kar tako po nepotrebnem. Držim pesti, da to ni le začasna muha in bo Šmuel nadoknadil vsa zamujena leta, ko je drevo samevalo brez muc, ki bi jim lahko nudilo udobje, korist in veselje!
Urša Lesar
