Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do tega trenutka – in tokrat se je le zgodilo. Saj ne, da bi komaj čakala na to, še zdaleč ne, ravno nasprotno, bilo me je kar strah! Koga pa ne bi bilo na mojem mestu! No, da ne bom tako skrivnostna in dramatična – zgodilo se je, da en dan pred objavo novega dnevnika še vedno ne vem, o čem bom pravzaprav pisala, ker se v zadnjih dveh tednih ni zgodilo prav nič, ampak res PRAV NIČ posebnega. Saj bi bilo kar malo nerealno pričakovati, da bosta navihanca pripravljala nove dogodivščine kar v nedogled. Tudi onadva si zaslužita počitek od napornega »zvezdniškega« življenja, saj sta ja mačkona!
Skratka, sedim za računalnikom in si razbijam glavo, kako naj napišem neko spodobno število dnevniških vrstic, čeprav mi kosmatinca nista blagovoljila postreči z nobeno noro mačjo avanturo. A če dobro pomislim, tudi majhni dogodki so del mačjega življenja in zakaj ne bi tokrat pisala o navidez nepomembnih, a sicer še kako pomembnih delčkih mačjega vsakdana?
S Šmuelom sva včeraj spet poskusila fotkanje. Saj veste, tisto, v katerega ga poskušam dobesedno prisiliti že od poletja in kjer bi bila rezultat slikica, ki dobro ujame vso njegovo mačjo gracioznost in obenem pokaže še posebnost njegove tačke – oziroma ne-tačke. V zadnjih nekaj dneh je pobralo ves sneg in njegov instinkt mu je takoj zapovedal, da je čas, da se skobaca iz udobnega zavetja hiše in spet preizkusi občutek trave pod tačkami. In ko se to zgodi – se zares zgodi! To je prelomnica z veliko začetnico, ki velja že skoraj kot zapoved in kar malo me skrbi, kako bo prebolel, če bo tla spet pobelil sneg. Zadnjič je bil očitno tako navdušen, da mi ga zvečer ni uspelo priklicati noter in je vse do jutra ponočeval. Hja, pomlad se pač prebuja in po svoje mu kar privoščim – tudi moj entuziazem nad prebujanjem narave bi z novo pošiljko snega nedvomno zamrl.
Malo sem zašla s poti. Skratka, fotkanje! 
Trenutek se mi je zdel nadvse primere, saj Šmuel po kar dolgem obdobju mraza in ledu končno spet pohajkuje naokrog. In moram reči, dobri fotki sem se približala kot že dolgo ne. Na žalost pa se s pomladnimi hormončki ni prebudil tudi njegov občutek za fotogeničnost. Njegova srboritost je vedno razlog za razmazane fotke in tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. A ostanimo pozitivni – tele slikice so sigurno napredek in zdi se mi, da popolna fotka ni več daleč stran!
Pomlad v zraku očitno počasi voha tudi Maca. Njen kožušček se počasi začenja redčiti in pri njej je to še poseben zalogaj. Šmuelu nekako uspe izgubi tisti zimski puh, ne da bi sploh ugotovila kdaj in kako, Maca pa bo dlako pustila tako rekoč povsod. K sreči se za razliko od Šmuela rada krtači in mi tako malo olajša delo. A nenavadno pri tem je predvsem to, da nobena krtača ni tako učinkovita, ko so človeški prsti. Dlako ji ponavadi kar postrgam po hrbtu, ona pa se splošči kot palačinka in pridno počaka, da opravim kozmetični poseg. Slaba stran tega je dejstvo, da izpadajoče dlake nikoli noče zmanjkati in včasih malo za šalo malo zares pojamram, da jo bom spremenila v brezdlako mačko.
Sicer pa mačja meta še naprej dela čudeže. Maca 
se s pliškom na vrvici igra že sama od sebe, ne da bi ga škropila s sprejem, nekajkrat pa si je tudi krempeljce že obrusila na drevescu. Ko sem jo videla na delu, sem se v mislih prav zmagovalno potakpala po ramah – njo pa tudi, saj je uspeh nenazadnje njen! A da uspeh ne bo popoln, se je Šmuel naenkrat z drevesca začel pomikati nazaj na brušenje krempljev na preprogi in predpražniku.
Ha! In kljub zatišju norih podeželskih dogodivščin se moram kar na silo ustaviti! Vseeno pa upam, da mi bosta Maca in Šmuel do prihodnjič pripravila kakšno novo zanimivo prigodo. 😊
Urša Lesar
