Naj se za začetek na hitro vrnem k načrtom iz prejšnjega zapisa. Kot lahko vidite, načrtovanih fotografij tudi ta teden ni. Priznam, da krivde ne morem v celoti zvaliti na moja navihanca. Razlog tiči tudi v tem, da sem zadnje čase kar dolgo zdoma, zato se z mačonkama pozdravimo zjutraj, ko je na mojem urniku tudi odmrzovanje ponoči zmrznjene vode za pitje, in zvečer, ko se pred spanjem še malo pocartamo. Ni kaj, decembrski tempo je res naporen!
Sem pa ta teden, ko so se temperature kljub sicer lepemu vremenu začele spuščati kar konkretno pod ničlo, začela ponovno obujati misel na »mačnik«. Že kar dolgo me muči, kako mačonkama omogočiti prijetno in udobno bivanje na prostem tudi v zimskih mesecih čez dan, ko ponavadi doma ni nikogar in se zato zabavata zunaj. Do sedaj sta se sicer še vsako zimo nekako znašla, aktualna je okolica lesene barake, pa sosedov kozolec in drugi mali kotički. A vseeno me kar srce boli, ko vem, da (še) nimata pripravljenega nobenega zatočišča, ki bi bilo namenjeno zgolj in izključno njima.
Pred leti, (uf, že skoraj 10 let je tega, zdi se že 
kot cela večnost!), je naša sedaj že pokojna muca Johnny imela naraščaj. Takrat je mačja družinica prebivala v leseni škatli, ki je bila nameščena tik ob zunanji steni dograjene kurilnice, luknja za izhod pa je vodila naravnost na prosto. Škatla je dobro služila svojemu namenu in mucki so jo oboževali. Prav užitek jih je bilo opazovati, kako lovijo ravnotežje na klančini, ki je vhod v škatlo povezovala s tlemi! Žal pa smo mačji vhod s fasado morali zadelati in zgodba mačje škatle je bila zaključena. Pred dvema letoma pa sva z očetom začela izdelovati nov »mačnik« – leseno zunanje zatočišče, kamor bi se Maca in Šmuel lahko kadarkoli zatekla in zadremala. Leseno škatlo sva zasnovala tako, da je pritrjena na terasni del lesene orodjarnice. Notranjost sva obložila s stiroporjem. Potem pa je bila izdelava prekinjena. Zima je bila mimo in mačnik ni bil več tako zelo aktualen. Projekt je bil prestavljen na naslednjo zimsko sezono. Vmes pa je prišlo do Šmuelove nesreče, čemur je bilo potrebno prilagoditi tudi načrte za mačnik. Šmuel ne more več tako dobro plezati, zato bo tudi dostop do mačnika moral biti temu prilagojen. Iz prestavljenega termina za dokončanje mačnika ni bilo nič. In tako smo prišli do decembra 2016, še ene zimske sezone, že tretje po vrsti. Mačnik pa, pravzaprav že dokončan, še vedno čaka na to, da bodo do njega vodile stopničke. In mislim, da je skrajni čas, da se projekt končno zaključi! Žal pa sama nisem prav spreten rokodelec in pri tem potrebujem malce pomoči, zato bom malce pod rebra dregnila očeta, da se skupaj lotiva še zadnje faze projekta in bosta navihanca končno imela na voljo čisto svoje zimsko skrivališče!
Kot zanimivost naj na hitro povem še zgodbico o »mačjem igluju«! Ob naši terasi imamo posajeno neko rastlino, ne vem kako se imenuje, izgleda pa kot ogromen šop trave. Šop se sicer jeseni zveže, da je spomladi enostavneje bilke porezati in omogočiti novo rast, mi pa smo pred leti to pozabili storiti. Zapadel je sneg, pod težo katerega so se posamezne travne bilke povesile in nastal je nekakšen »iglu«. Spredaj je povsem po naključju ostala odprtina, ki sta jo Maca in Šmuel izvirno izkoristila in začela iglu uporabljati kot zatočišče. Meni se je zdelo super in od takrat nikoli več ne zvezujemo listov skupaj! Ampak brez snega ni igluja. In čeprav še zdaleč nisem ljubiteljica zime, je to verjetno edini razlog, da že nestrpno čakam, kdaj bo sneg pobelil pokrajino in se bosta navihanca spet lahko igrala eskime! 🙂
Urša Lesar
