Mojima mačjima navihancema očitno še zdaleč ni vseeno za moje znanje o življenju mačk! Nemalokrat pridno poskrbita, da se usedem za računalnik in po širnem internetu začnem brskati za informacijami in nasveti glede različnih bolj ali manj nenavadnih navadah, simptomih ali drugih mačjih stvareh. Saj ne vem, ali bi se jima morala zahvaliti za dodatno delo, ki mi ga dajeta, ali ne! Je pa res, da se na ta način naučim marsikaj novega. Ta teden je moje znanje sklenil preveriti Šmuel.
Že pred nekaj časa, enkrat v spomladanskih mesecih, je Šmuel poležaval na moji postelji. Bil je nekoliko umazan, ampak nič hudega – posteljnina se opere. Ravno se je začenjalo lepše in toplejše vreme, zato se je verjetno sklenil povaljati po segreti zemlji na vrtu. Njegovo dlako je prekrivala plast drobnega zemeljskega prahu, ki jo je nenamenoma raznesel tudi po odeji. Bolj ko sem opazovala spečo živalco, bolj se mi je zdelo, da se majceni koščki zemlje na odeji počasi premikajo. Moj nos se je že skoraj dotikal postelje, ko sem svoje sume dokončno potrdila! Naokoli so se plazile zelo drobne, morda kakšen milimeter ali pa še manj velike rjave žuželkice! Nenavadne žverce so zahtevale drastične ukrepe – Šmuel je žal moraj prekiniti svoj dremež, jaz pa sem preverila, koliko rjavih žužkov je okupiralo odejo. Pobirala sem po enega in po enega in jih naštela čez 10, vsi pa so bili točno na mestu, kjer je spal mačkon! Vse skupaj se mi je zdelo zelo čudno, saj obema mačkama redno dajem ampule, sploh pa česa takšnega še nikoli nisem opazila! Sklepala sem, da so se žverce na Šmuelovi dlaki naselile, ko se je igral v zemlji. Mačkona sem pregledala, a na njegovi dlaki več ni bilo ničesar. Za vsak slučaj sem mu dala še eno ampulo in upala, da se je to zgodilo prvič in zadnjič. Ko sem naslednji dan opazovala Šmuelovo ležišče, žužkov ni bilo več.
Nekaj časa je bilo vse v najlepšem redu in na pripetljaj bi pravzaprav že pozabila, če se ne bi ta teden ponovil! Zdelo se mi je, da doživljam deja vu. Žuželkice so bile popolnoma enake, le da jih je bilo manj. Že kar nekoliko panična sem odvihrala proti računalniku in se znašla pred dilemo – kaj naj sploh iščem? Vem, da živalice niso ne klopi, ne bolhe. Še najbolj ustrezajoč opis so bile uši. Toda povsod piše, da so uši velike okoli 2-3 milimetre, tele žverce pa še zdaleč ne dosegajo te velikosti. Tudi na njegovi koži ni bilo opaziti, da bi gostil uši. Prepričana, da dodatna ampula ne bo rešila težave, iz radovednosti nisem storila ničesar in v upanju, da se stanje ne bo poslabšalo, napeto čakala naslednji dan. Tudi tokrat so skrivnostne žverce naslednji dan izpuhtele v zrak, kot da jih sploh ne bi nikoli bilo. Še vedno nisem povsem prepričana, kaj se sploh dogaja. Berem vse o mačjih ušeh, kar lahko najdem. V prihodnjih dneh bom Šmuela podrobneje opazovala in držim pesti, da se zgodba ne ponovi še tretjič. Baje moram biti še posebej pozorna na bele gnide, ki izgledajo kot prhljaj. Kljub temu da sem skoraj stoprocentno prepričana, da na njegovi dlaki nisem opazila ničesar, ga bom z lasersko natančnostjo pregledala še enkrat (dvakrat, trikrat…)!
V nasprotju s Šmuelom, ki je praktično preživel že vse krvosese, ki lahko napadejo živali, pa Maca izgleda, kot da je odporna na vse zajedavce. Veste, ko rečejo, da imajo komarji nekatere ljudi rajši od drugih? No, Maca je tista oseba, ki lahko celo noč mirno sedi zunaj in jo odnese brez enega samega pika. Nekateri imajo pač to srečo! Upam, da se tega zavedajo!
Urša Lesar
