Že kar nekajkrat sem slišala, da naj bi prvi teden januarja zaznamoval celotno leto. In če se držim tega pravila, brez pomislekov lahko trdim, da bo leto 2017 pestro in polno dogodivščin in presenečenj!
Novoletna noč je letos potekala zelo mirno. Z mojima mačonkama sem ostala doma na toplem – prav nič me ni vleklo ven na mraz, zato sem v slogu prave mačje introvertke poskrbela za filme, skodelico kakava in obilo toplih odejic ter se pripravila na noč polno crkljanja z navihancema. Petard in ognjemetov k sreči ni bilo veliko. Še posebej zadovoljna sem, kako se je izšlo s Šmuelom. Če se spomnite, me je zaradi njega še posebej skrbelo, saj sem bila trdno prepričana, da bo na vsak način želel na potep. Po svoje sem imela prav. Ko je bila ura okoli 20 minut čez 11. zvečer, si je gospodič omislil izhod. Razdvojena in v dvomih sem kolebala med tem, ali naj poslušam njegovo živčno čivkanje in ga pač ne spustim vem, ali pa mu zaupam, da bo šel samo lulat, potem pa ga bo mraz pravočasno spet pripeljal pred vrata terase. S težkim srcem sem se odločila za slednje, oddahnila pa sem si po 15 minutah, ko se je moja presoja izkazala za pravilno. Ravno preden so začeli rohneti polnočni ognjemeti, je Šmuel pristopicljal nazaj domov, strumno odvihral na trenutno najljubše mesto na rezervnih odejah v kabinetu in tam ostal toplo zabubljen vse do jutra.
Maca je zadnjo noč leta preživela delno v mojem naročju, delno pa v košarici, v katero se je zvila tudi prvi večer, ko je prišla k nam. Sploh mi ni jasno, kako se še lahko stlači vanjo! A ne le, da ji to nekako uspe, očitno ji je celo udobno. Če pa ji je udobno, kdo sem jaz, da bi oporekala njeni izbiri! Ob izbruhu ognjemetov je poležavala v mojem naročju in sicer sumničavo pogledovala skozi okna, a potrebe po tem, da bi se tekla skrit, ni začutila. Tako je bilo uspešno prebrodena še ena novoletna noč!
Po načrtih sem mačonkama kupila tudi novoletno darilce v obliki mačje mete v spreju. Prav pokala sem od radovednosti, kaj se bo zgodilo, ko sem špricala plišastega konjička na vrvici. Najprej sem eksperiment preizkusila na Šmuelu – in bila kar malo razočarana, saj ni bilo nobenega odziva! Igračke ni niti povohal! S precej manjšim zanosom sem igračko približala še Maci. Pri njej je bil odziv takojšen! Igračke se je ponavadi bala in na kraj pameti ji ni padlo, da bi se je dotaknila. Tokrat pa je sprva sramežljivemu, a radovednemu ovohavanju sledil pravi naval! Igračko je tako zbrcala in obgrizla, da se mi je ubogi konjiček kar malo zasmilil! Toda hkrati sem tudi vesela, saj sem prepričana, da mi bo z nadaljnjo uporabo spreja Maci gotovo uspelo izboljšati samozavest. Morda bo kmalu začela uporabljati tudi mačje drevo!
In nenazadnje – z novim letom nas je presenetil tudi prvi sneg! Ne Šmuel, ne Maca in ne jaz nad njim nismo prav navdušeni. Odkar je zunaj bela preproga, oba še več časa preživljata v hiši. Razumljivo, njune bose tačke veliko rajši skačejo po mehki travi, kot pa zmrzujejo v snegu. Preden je tla pobelil sneg, sem celo opazila, da sta v travo zarisala dve stezici, po katerih sta hodila. Z dveh kotov hiše sta vodili dve razhojeni potki, za kateri sem najprej mislila, da sta rezultat vožnje samokolnice. To je bilo na prvi pogled popolnoma logično sklepanje, a zakaj bi v tem času kdo okoli hiše vozil samokolnico? Ko pa sem nekega jutra Šmuela videla hoditi po začrtani stezici, me je prešinilo, da sta svojo najljubšo (in najkrajšo) pot uhodila kar navihanca sama! Žal mi potke ni uspelo škljocniti, saj jo je vmes že prekril sneg. Morda pa bo spet vidna spomladi!
Urša Lesar
