Poletna vročina še kar ne pojenja
in ker se moji dve lenobici očitno zavedata, da sta konec koncev tudi onadva na poletnih počitnicah, se že kar sprašujem, o kakšnih prigodah bom ta teden pravzaprav sploh poročala! Svoj vsakdanji urnik pridno polnita z izmeničnimi rundami spanja in prehranjevanja, jaz pa za njima kot kak detektiv oprezam na vsakem koraku, da bi ju zalotila pri kakšnem zanimivem nepredvidenem početju. Kakšen dan pa se vseeno najde vmes, ko temperatura pade pod 25 stopinj. Takrat vestno zamenjata ploščo in v trenutku preklopita na svoj jesenski urnik.
Šmuel se že ob najmanjšem padcu temperature odloči, da bo spet spal v hiši. Nočni pohodi so seveda še vedno preveč mamljivi, da bi jih kar tako zaradi enega »nepomembnega« faktorja izpustil, čez dan pa niso več tako aktualne hladne ploščice v kuhinji, ampak pridno pricaplja pred vrata moje sobe in s tenkim mačjim čivkom naznani, da čaka na vstop. Ko mu odprem, se nameni naravnost na mojo posteljo in se udobno zlekne nekje pri blazini, medtem pa jaz pišem o njegovih dogodivščinah. Tudi zdajle leži za mano! Zvit v klobčič občasno še obrne uho, da mu ne uide dogajanje, ki se odvija pod oknom. Iskanje udobnih jesenskih ležišč pa se lahko hitro spremeni v prave skrivalnice! Pred dnevi je na ta način kar izginil. Prepričana, da ga ni nihče izpustil iz hiše, sem preiskala vsa običajna mesta počitka. Ker ga nisem našla, sem nekako začela verjeti, da se je morda na teraso nekomu nevidno izmuznil mimo nog. Ampak tudi zunaj o njem ni bilo sledu! Ob zunanjih opravilih običajno slej ali prej hitro priteče preverit, kaj se dogaja. Dajati so me začeli grozljivi občutki, ki sem jih izkusila ob njegovi prometni nesreči. Ko se pripeti nekaj, kar ima za posledico slabe rezultate, človeka hitro začne spremljati preganjavica, vprašanje »kaj pa, če…« pa je skoraj neizogibno. Prava živčna razvalina nisem mogla tisti dan narediti niti ene konstruktivne stvari. Ure kasneje se je smotko le prikazal in me odrešil muk! Toda prišel je po stopnicah, kar je lahko pomenilo le, da se mi je nekje prav mojstrsko uspel skriti! Nazadnje me je prešinilo – star kavč, ki ga imamo v kabinetu, ima ob straneh dve luknji. Pregledala sem prav vse, v kavč pa res nisem šla pogledat! Bučko si je verjetno zaželel malce bolj zatemnjene atmosfere in se je stlačil skozi špranjo. Glede na to, kakšen bajsek je, še vedno tuhtam, kako mu je ta podvig uspel, a mačja gibčnost s presenečenji nikoli ne razočara!
Maci pa divji nagon in energija zaenkrat še ne narekujeta popoldanskega počitka na toplem. Pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj je bila nazadnje v moji sobi! Ponavadi ji radovednost ni dala miru, zato je morala s tačkami in smrčkom odobriti prav vsak kotiček sobe. Spala pri meni ni nikoli. Ne vem, morda ji ta prostor enostavno ni namenjen. Sedaj v sobo zgolj pogleda, kot da bi iz nje sevali neki zli duhovi. Nato se previdno umakne. Njen domači teren ostaja okolica hiše z okoliškimi travniki, kjer lahko s pridom koristi svoj lovski talent.
Seveda pa prave jeseni zaenkrat še ni na vidiku in prepričana sem, da bosta imela navihanca v letošnjem letu še kar nekaj priložnosti za lovljenje metuljev, valjanje po topli zemlji in nastavljanje sončnim žarkom!
Urša Lesar
