Zadnji zapis v letošnjem letu je tu! Ne morem verjeti, da se je leto spet obrnilo naokoli! Z mojima navihancema smo doživeli ogromno lepih skupnih trenutkov. Pšššš, tole pa čisto med nami rečeno – kljub praznikom se ob zaključku starega leta začnem potiho spogledovati s pomladjo. 😉
Ne glede na vso praznično ceremonijo, ki nekako zapoveduje, da se ob koncu leta umirimo, ustavimo in naredimo pregled nad iztekajočim se letom, pa največji bum pravzaprav šele prihaja. Novoletna noč! In čeprav smo na podeželju, se tudi tu petardam in ognjemetom ni mogoče izogniti. Letos je do tega trenutka vse skupaj potekalo še kar umirjeno, a kaj ko si tega ne znam povsem razložiti – bo res letos pokanja manj ali pa je to le zatišje pred eksplozijo? Jaz se pirotehnike ne poslužujem, verjetno pa ni potrebno posebej poudarjati, da te dni neprestano mislim nanjo, predvsem zaradi mojih dveh kosmatincev. Do sedaj sta na srečo pokanje še kar nekako uspešno prenašala. Maca se ponavadi skrije na kakšno samotno mesto v hiši, kot je na primer kabinet, še posebej pa je zadovoljna, če ji takrat namenimo kakšno VIP skrivališče – odprta omara ali predal sta najbolj zaželena. S Šmuelom so večje težave. Pa ne zato, ker bi ga bilo strah, ravno nasprotno, ker ga ni! Kjer se nekaj dogaja in se zbere gruča ljudi, tam on pač enostavno mora biti zraven. Kljub temu da je to sicer prijetna značajska lastno
st, pa včasih vseeno ne pride ravno prav. Enak primer so gasilske veselice. Ne morete si predstavljati, koliko truda moram takrat vložiti v to, da ga zadržim v hiši! Včasih me celo daje paranoja, da bo neko jutro zlezel v poštarjev avto in se odpeljal z njim. In naposled pridemo do novoletnega večera – je mogoče potrebna posebna obrazložitev, zakaj ga ne želim spustiti iz stanovanja?
Seveda pa z novim letom poleg pokanja pridejo tudi prijetnejše stvari – novoletna darila! Čeprav mojih mačonk načeloma ne obdarujem za praznike, ker po malem darilca prejemata tekom celega leta, sem letos razmišljala, da bi jima privoščila kako malenkost. Še posebej se poigravam z mislijo na mačjo meto, ki je še nikoli nisem preizkusila. Skrita v kakšno blazinico bi lahko bila kar zanimiv eksperiment! Hkrati se postavlja še vprašanje o obliki mačje mete – v kosih, morda v spreju ali v kakšnem priboljšku? Imate morda vi kakšne izkušnje ali priporočila?
Za zaključek pa dodajam še fotografijo mačnika, o katerem sem pisala v prejšnjem zapisu. Bolj ko razmišljam o stopničkah in klančinah, ki bi vodile do vhoda, bolj mi všeč postaja ideja o tem, da bi mačnik preprosto snela in naredila mačnik na tleh. V mislih imam predvsem Šmuela, ki RES ni več dober plezalec. Kaj, če mu po nesreči spodrsne in pade na tla? Mogoče me preveč skrbi, ampak rajši vnaprej dobro premislim o vseh možnostih – kot vsi ljubeči mačji skrbniki svojima navihancema želim izkjučno to, kar je za njiju najboljše!
In kakšen bi bil zaključek prazničnega dnevnika brez voščila – z Maco in Šmuelom vsem bralcem želimo eno kar se da prijetno, veselo in mačje leto 2017 in upam, da se beremo tudi v prihodnje! 🙂
Urša Lesar
