Podeželska navihanca; O mačji fotogeničnosti

Ker mi Šmuelovi gosti v dlaki ne dajo in ne dajo miru, moram še preden začnem pisati, o čemer sem dejansko imela tokrat namen pisati, malo pojamrati. Skratka, pred petimi dnevi je Šmuel z večernega sprehoda s seboj ponovno prinesel skrivnostne neželene goste, s katerimi sem se tokrat srečala že tretjič. Tretjič! Pa še vedno ne vem, kaj sploh so! Tokrat jih je bilo zares nenavadno veliko, med štetjem sem se dobesedno izgubila. Vsi mačji skrbniki pa me verjetno še kako dobro razumete, da rjavih gomazečih žuželk ne želim povsod po odejah! Zelo nenavadno je, da žužki sploh ne pridejo do kože. Tavajo nekje v morju dlake in so večinoma skoncentrirani samo na eno območje na telesu. Kot je očitno sedaj že navada, so tako hitro kot so prišli, tudi odšli. Po enem dnevu o njih ni bilo več ne duha ne sluha. Sumim, da jih Šmuel pobira v ogradi sosedove koze, kamor gre sem in tja prespat. Z veliko nejevoljo lahko torej rečem samo – to be continued…

Sedaj pa lahko preidem k temu, čemur sem pravzaprav želela nameniti tokratni dnevnik – mačji fotogeničnosti! Oziroma nefotogeničnosti. To bi bil bolj ustrezen izraz. Ste opazili, da se ob mojih zapisih precej večkrat pojavi Šmuelova fotografija kot pa Macina? Mace enostavno ne morem dobro ujeti v objektiv! Njena paranoična hiperaktivnost mi ponavadi onemogoča dobre posnetke in skoraj vedno, ko si ogledam njen »portfolio«, so na fotografijah packe. Običajno se poskušam pretihotapiti na ustrezno razdaljo in na hitro škljocniti, pa me vedno prej opazi in se zapodi drgnit ob noge. Zares je najenostavneje fotografirati spečo mačko. Toda če si neprestano ogledujemo le fotografije spečih mačk, je popolnoma normalno, da nam kaj hitro postane dolgčas. Tudi sama se zato poskušam potruditi, da svoja navihanca ujamem v kar se da različnih situacijah in pozah, ampak priznam – pri Maci me počasi, a zanesljivo mineva potrpežljivost.

Šmuel pa po svoje, kot vedno. V začetku jeseni sva se fotografirala za tiskano številno Mucka, kjer sem pisala o življenju mačke po amputaciji tačke. Šmuela sem želela ujeti v stoječem položaju, da bi se lepo videle njegove tri tačke, kar pa se je izkazalo za vse prej kot lahko nalogo! Morda je ralog v oteženi hoji, stoječ položaj pri njem večinoma hkrati pomeni tudi premikanje. Z dostavljeno fotografijo nisem bila pretirano zadovoljna… zato je lepa fotografija Šmuela v stoječem položaju postal pravi osebni izziv! In moram reči, da se še vedno trudim. Bučko svojo zadnjo plat vztrajno poka na tla, jaz pa tavam za njim in upam, da mi bo tokrat le uspelo biti na pravem mestu ob pravem času. No, zaenkrat do tega čudežnega trenutka še ni prišlo. Ga pa sem in tja uspem ujeti v vsej svoji »mačji zadremanosti«! Tokrat se je ob sončenju na naslanjaču prav uživaško pretegnil in zazehal, nastali pa sta tile dve fotografiji. No, morda nista ravno rojena fotomodela, ampak roko na srce – uživati pa znata! J

Držite pesti, da bosta naslednji dnevniški zapis krasili dve čudoviti mačji fotografiji! Ničesar ne obljubim, saj ni vse odvisno od mene, zato pa še dodatno stisnite pesti, da bosta mojemu fotoaparatu naklonjena tudi moji dve zverinici!

Urša Lesar