Ne razumem izraza pasji dnevi. Takrat je res vroče, ne? In v skladu s trenutno peklensko poletno vročino se obnašata tudi Maca in Šmuel. Za piko na i pa dodajmo še polno luno, ki očitno ne vpliva samo na ljudi! Brez pomislekov lahko trdim, da sta moja dva navihanca pasje dneve uspešno nadgradila v mačje dneve!
Zadnji teden sem sama doma,
saj sta starša na morju. S tem pa sem poleg dnevne prevzela tudi nočno izmeno skrbi za naša mačkona – in se pobližje spoznala z njuno »temno platjo«. Skrb za hišo in okolico je v primerjavi z nočnimi dogodivščinami mala malica! Podnevi sta kosmatinca zaradi vročine zelo umirjena in nedejavna. Od dopoldneva pa nekje do devetih zvečer večinoma kar prespita na hladnih ploščicah, na stolih na terasi ali v senci grmičevja. Zadnjič sem ju sredi dneva optimistično spodbudila k igri. Ampak manj zainteresirana skoraj ne bi mogla biti. Ne vem, če sta me sploh opazila, kako tam migljam s plišastim konjem na elastiki. Ko neham kuhati mulo in razumno ocenim situacijo, se temu pravzaprav ne čudim – tudi jaz ne bi bila navdušena nad telovadbo, če bi bila pri 30 stopinjah primorana nositi še kak pulover in zimsko bundo. Zato sem začela razmišljati v drugo smer. Kako bi mačonki razvedrila na vremenu primeren način? Na teraso sem nazadnje postavila lavorček z vodo, saj me je zanimalo, če ju bo radovednost premamila in bosta morda namočila svoje tačke. Vsaj Šmuel. Maca je nekoliko paranoična in voda je zanjo preveliko tveganje. Šmuela pa sem pred leti že videla, kako se namaka v koritu. Žal mi ga kljub spodbujanju s čofotanjem po gladini zaenkrat še ni uspelo prepričati v ohladitev. Razmišljam, da je bila nazadnje v korito postavljena cev, iz katere je tekla voda, in morda je trik v tem. Zato še ne bom vrgla puške v koruzo in nadaljevala z eksperimentom!
Zaradi dnevnega počitka pa brkateža, kot že rečeno, oživita ponoči. Vzpostavila sta nekakšen ustaljen nočni ritem, pohlevna skrbnica pa se mu moram iz ljubezni in ustrežljivosti do njiju seveda prilagoditi. Maca pride v hišo ob okoli desetih zvečer. Ko poje večerjo, odbrzi v prvo nadstropje in se pripravi na spanec. Trenutno je njena aktualna spalna cona spalnica mojih staršev. Vrata v spalnico ji zato puščam odprta, da lahko prihaja in odhaja, ko sama želi. Šmuela pa je zvečer praktično nemogoče priklicati v hišo. Če mi to po nekem čudežu le uspe, mi z mijavkanjem sporoči, da si spet želi ven, po kaki minuti ali dveh. Nazadnje se tudi sama odpravim spat. Nekje v času od treh do štirih zjutraj mi Maca z drgnjenjem ob vrata sobe sporoči, da je njen počitek zaključen. Ker nisem navajena vstajanja sredi noči, s težavo prižgem luč in odprem vrata. Maca se mi v pozdrav hvaležno podrgne ob noge, sekundo za tem pa že skaklja po stopnicah v pritličje. Jaz ji sledim in spodaj me že čaka ob vratih na teraso. Napoči čas za menjavo – Maca ven, Šmuel pa vedno čaka nekje v bližini, da pride noter. Včasih mi sam od sebe sledi v posteljo, ponavadi pa moram lenobico odnesti s sabo. Ko sva končno udobno nameščena v postelji (da ne govorim o tem, koliko prostora zasede!), sledi seansa čiščenja, ki večinoma traja okoli pol ure. Ko je gospodič dovolj čist za spanje, položi glavo na blazino poleg mene in zaspiva. Po približno uri in pol me zbudi njegovo smrčanje. Spet sem pozabila čepke za ušesa! Previdno jih vzamem z okenske police in si jih namestim. Spodletel poizkus. Šmuel se zbudi in čez 10 minut je že pred vrati sobe. Ponovno vstanem in ga pospremim na teraso. O Maci ni sledu. Šmuel radovedno zre v zelenje in jutranji hlad mu prija, saj takoj oddrvi nekam med ciprese. Že se začenja daniti, jaz pa končno lahko odidem nazaj v posteljo z mislijo, da me tokrat ne bo nihče zbudil.
Tako je to. Mačji ritem mačjih dni. Ampak kdo bi jima zameril – poleti se vsi malo bolj sprostimo in uživamo v brezskrbnosti, le zakaj ne bi še mačke!
Urša Lesar
