Življenje se po praznikih ponovno vrača na stare tire. Na žalost o pomladi še ni duha in sluha, zato smo z navihancema najbolj veseli, ko se lahko zabarikadiramo v hišo in medtem ko zunaj temperature vztrajajo globoko pod lediščem uživamo na toplem. Morda pa je čas, da bi si tudi mi omislili kakšno zimsko spanje…?
Tokrat imam nekoliko več povedati v zvezi z 
Maco. Očitno si je gospa naložila nekaj novoletnih zaobljub, boljše razlage za njene nenavadne spremembe vedenja enostavno nimam. V zadnjih mesecih sem izgleda postala njena (trenutno) najljubša oseba, saj me praktično ne izpusti izpred oči, neprestano mi sledi po hiši, ko se zvečer vrnem domov, pa kar eksplodira od veselja, čeblja v pozdrav in mi skoči v naročje še isto sekundo, ko se zleknem na kavč.
Po novem letu je njena aktualna spalna postaja postala moja postelja. Morda se spomnite, da sem že omenjala, da se Maca moji sobi načeloma izogiba. Tu pa tam še pride radovedno pošnofat kakšen vogal, se poskusi zbasati med predale pod posteljo in kot jasen podpis svoje prisotnosti s police vrže kakšno drobnarijo. Potem pa se po hitrem postopku pobere, saj nenadoma začuti neko »slabo energijo«, ki mahoma zajame ozračje v sobi. Od novega leta pa je že kar nekajkrat prosila za vstop v mojo sobo, kjer se je tiho namestila na postelji in umirjeno zadremala. Ne spomnim se, če je v vsem svojem življenju že kdaj tolikokrat spala pri meni, kot v zadnjih dveh tednih, celo Šmuela prenaša z večjim potrpljenjem!
Za neke čudne finte pa se je nedavno odločila tudi v povezavi s hranjenjem. Da ji n
atrosiš hrano v posodico in ona se pač loti obeda, je očitno postal čisto preveč vsakdanji postopek. Od sedaj je pred hranjenjem potrebno dosledno opraviti celo ceremonijo. To pa poteka nekako takole: najprej se moram intenzivno pogovarjati z njo in obenem biti zelo pazljiva, saj se kot elastika zvija okoli nog. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bom nič kaj elegantno spotaknila ob njo… Nato jo je treba intenzivno, ampak zares intenzivno prečohati od glave do repa. Potem je končno nared za prehranjevanje. Piko na i temu obredu doda dejstvo, da jo je med hranjenjem potrebno opazovati. Če grem slučajno stran, bo svojo skledico brez obotavljanja zapustila in vse bo treba ponoviti od začetka.
Nobena mačja hrana pa ne diši tako božansko, kot jogurt z gozdimi sadeži! To je postal novi kulinarični hit! Čeprav se zavedam, da naj mačkam načeloma ne bi dajali mlečnih stvari, izgleda, da Maci jogurt ne škodi. Zato če se le pravočasno spomnim, tudi njej namenim kakšno žličko ali dve. Sicer pa je na to tako ali tako skoraj nemogoče pozabiti – da se obeta poslastica, ji je kristalno jasno še preden se lonček sadne dobrote sploh odpre!
Igračka s plišastim konjem je še vedno aktualna – celo brez tega, da jo pošpricam z meto! Tega sem res zelo vesela. Načrt se torej pomika k drugemu koraku – navajanje na mačje drevo.
Torej, če povzamem, Macine novoletne zaobljube so: več spi v Uršini sobi, bodi prijaznejša do Šmuela, hrana naj ne bo zgolj hrana, ampak obred, jogurt pa je prava pot do zdravja. Morda pa je za vso to nenavadno obnašanje kriv sosedov maček, ki se že smuka okoli hiše in prav nič sramežljivo in potiho naznanja, da bo obdobje parjenja vsak čas tu! Še dobro, da sta tako Šmuel kot Maca sterilizirana!
Urša Lesar
