V še zadnjih izdihljajih poletja podeželska navihanca čas izkoriščata za nočne pohode, sončenje in nasploh vse dejavnosti, ki jih je mogoče opravljati zunaj hiše. Predvidevam, da se tudi onadva že kar dobro zavedata, da takole razvajanje ne bo več trajalo prav dolgo!
Ta teden sem čisto po naključju odkrila Macino novo najljubšo igračo! Nekje v skritem kotičku »predala z vsem« (tako imenujem predal, v katerem se že leta nabirajo raznorazne drobnarije) se je našla škatlica z laserjem. Če se prav spomnim, je bil kupljen nekje na morju za mojega brata pred že skoraj dvajsetimi leti. Preizkusili smo ga in začuda je deloval kot nov! Med testiranjem sem nenamenoma svetila po tleh, kar naenkrat pa je od nekod pribrzela Maca in se mi zakadila pod noge. »Kaj jo je pa sedaj pičilo???«, mi ni bilo jasno. V naslednji sekundi pa se mi je posvetilo – ja, rdečo piko lovi, kaj pa drugega! Iz srca sem se nasmejala njenim vragolijam, še nikoli v vseh teh letih je nisem videla, da bi se tako zagrela za igračo! Njena plašna in sumničava narava jo ponavadi odvrne od običajnih igrač. A ponavadi sem stavila prav na te – prepričana sem bila, da bi se s tem, ko bi jo zmagoslavno ujela in obenem še malo zbrcala in prežvečila, slej ali prej gotovo privzdignila tudi njena samozavest. Še najrajši se je igrala z dolgimi travnimi bilkami, ki pa na žalost niso prav dolgo zdržale njenega cefranja. Ampak zmagovalec je nazadnje očitno postala mala izmuzljiva rdeča pika! Sicer mi je kar malo škoda, ker vem, da je ujeti pač kljub trudu ne bo mogla, sem pa izredno vesela, da je tudi ona našla neogrožujočo igračko, ki jo bo z veseljem podila po hiši!
Izgleda, da se je začela tudi sezona lova. Maca neutrudljivo prinaša domov miške najrazličnejših vrst in velikosti. Po tem, ko jo za hrabrost nagradim z božanjem, jih kot skrbna mama ponavadi pusti Šmuelu. Le redko se jih loti sama. Šmuel pa se na lov odpravi bolj redko. Domnevam, da razlog tiči v izgubljeni tački, zaradi katere še zdaleč ni več tako okreten, kot je bil pred nesrečo. Na vsake toliko pa še vedno preseneti in prinese kakšno malo trofejo! In prav to se je spet zgodilo ta teden. Dokler je bilo le možno, sem imela ponoči odprto okno v svoji sobi. Terasa se nahaja tik pod oknom. Sredi noči me zbudi otožno mijavkanje s terase. Po spevnosti takoj ugotovim, da je Šmuel, hkrati pa se tudi prestrašim – kaj, če se je spet kaj zgodilo in kliče na pomoč! Vsa v strahu bosa odvihram po stopnicah in prižgem luč. Na terasi zagledam Šmuela, živega in zdravega, malce pa tudi začudenega. Z velikimi vprašujočimi očmi zre vame. Mislim si: »Bučko, zakaj takole po nepotrebnem čivkaš in me mečeš pokonci!« Potem pa na tleh pred njim zagledam zareeeees drobceno miško. Seveda, kot pravi mačji lovec jo je moral prinesti na ogled in se malo pobahati, ker pa nikogar ni bilo zunaj, je bilo treba seveda nekako pritegniti pozornost! Nasmehnem se in ga počoham za ušesi, on pa ponosno iztegne vrat in prav vidim ga, kako si misli: »A sem bil priden, ane?«.
Ja, takole se zaključuje poletna sezona! Ob prihodu prave jeseni pa že kar malo nestrpno čakam, da bosta mačonki ponovno več časa prebili v hiši in predli v zavetju tople odeje.
Urša Lesar
