O mačkah obstaja kar nekaj rekov in pregovorov tudi v slovenskem ljudskem izročilu. Najbolj znan in razširjen rek je verjetno ta, ki se tiče dveh, ki se kar naprej prepirata, sta si kar naprej ‘v laseh’, da sta kot pes in mačka. Zakaj? Čeprav načeloma velja, da psi in mačke običajno niso najboljši prijatelji, seveda obstajajo izjeme. Gre predvsem za to, da sta si pes in mačka po svoji naravi tako zelo različna, da kadar med dvema človekoma obstajajo velika in napeta nasprotovanja, rečemo: »Ta dva sta pa res kot pes in mačka! Bolje, da sta narazen.«
Vendar pa vemo, da se tudi pes in mačka lahko spoprijateljita in včasih postaneta celo najboljša prijatelja, čeprav se sprva ne razumeta najbolje.(((ZANAROCNIKE)))
Zelo znan in uporabljan pregovor je tudi naslednji, ki je po izvoru menda nemški, namreč: »Ko mačke ni doma, miši plešejo.« Posebna razlaga tu niti ni potrebna, saj vsi vemo, da ko ni nekega nadzorstva, potem vsak počne, kar se mu zljubi. In dejansko velja to tudi za živalski svet – hiša, ki ima mačko nima veliko miši, saj miši gotovo ne bodo iskale živeža tam, kjer bodo vedele, da je zanje življenjska nevarnost. Če pa mačke pri hiši ni, pa se rade zaredijo miši.
Tako velja tudi v svetu ljudi, če je neka skupnost brez nadzora, kmalu nastane kakšna ‘lumparija’. Na primer, ko zaposleni v službi izvedo, da na določen dan ni šefa, potem se tisti dan skoraj gotovo dela bolj sproščeno in se tudi manj naredi kot sicer ob šefovi prisotnosti.
Zanimiv pregovor pa je tudi »hoditi kot mačka okrog vrele kaše.« To je verjetno sopomenka za obotavljivo vedenje, ali pogovorno ‘cincanje’. Mačka, ki se je že opekla, bo okrog vrele kaše hodila previdno in obotavljivo. Enako velja za človeka, ki je enkrat že doživel neuspeh – ta se tudi kasneje v življenju obotavlja pred novimi izzivi.
Slovar slovenskega knjižnega jezika pa frazo »hoditi kot mačka okrog vrele kaše« razlaga kot lastnost človeka, ki se ne upa lotiti jedra problema.
To velja tudi kadar hočemo kaj povedati, pa se bojimo odziva sogovornika, potem pa kar ‘mencamo in mencamo’, hodimo kot mačka okrog vrele kaše, in se kar ne lotimo povedati bistva.
Če smo kdaj kupili kaj, ne da bi se prej prepričali o pravi vsebini in vrednosti nakupa, nam je že zagotovo kdo rekel, da smo »kupili mačka v žaklju«. Zlasti starejši ljudje še posebej dobro poznajo ta izraz. Kadar nam kdo hoče kaj prodati, pa ne pove jasno, kaj pravzaprav prodaja, mu lahko odvrnemo kaj takega kot »Ne maram kupiti mačka v žaklju!«, češ rad bi vedel kaj točno dobim za svoj denar, to želim imeti ‘črno na belem’.
‘Kupiti mačka v žaklju’ potemtakem pomeni kupiti nekaj, ne da bi to prej videli ali poznali. Beseda žakelj je sicer spačenka iz južno-nemške pomanjševalnice Sackel in jo v slovenščini nadomešča beseda vreča, ki je slovenskega izvora, a je frazem maček v žaklju tako prisoten v slovenski govorici in literaturi, da ga navaja tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Janez Keber z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, pa v reviji Jezik in slovstvo* o izrazu »kupiti mačka v žaklju« navaja naslednje:
»Ta izvorno splošnoevropski frazeologem je nastal v obdobju, ko si je sicer že več kot pet tisočletij udomačena mačka utirala pot po Evropi in kot redko in verjetno cenjeno trgovsko blago romala v vrečah po evropskih sejmih, prepuščena spretnosti trgovcev in naivnosti kupcev. Kdaj se je frazeologem pojavil na slovenskem ozemlju ni znano, ker še nimamo zgodovinskih slovarjev. Glede na besedni sestav ter kulturne in zgodovinske okoliščine je verjetno, da smo frazeologem dobili iz nemščine ali z nemškim posredovanjem. Seveda sama navzočnost izvorno tujih sestavin (žakelj v slovenščini, pytel v češčini ali džak v srbščini) še ne pomeni nujno tujega izvira obravnavanih frazeologemov, nedvomno pa nakazuje pripadnost istemu jezikovnemu in kulturnemu bazenu.«
Čeprav ne vemo natančno od kod kak pregovor izvira in tega ne znamo pojasniti, pa lahko z gotovostjo trdimo, da je slovenščina zelo bogata kulturna zakladnica takih in drugačnih fraz, ki jih je vredno še raziskati.
Karmen Murovec
Objavljeno v trinajsti številki revije Mucek
* Letnik 40, 94/95, št. 5, str. 185
