Muc Mejo: moje nadaljevanje

Pa smo tam. Kjer so ptički, muhe in vsi leteči predmeti, ki me ovirajo, da bi spal. Da ne omenjam tiskalnikov, vrtalnikov, sosedovih psov, neviht, ognjemetov in kosilnice. Dragi moji prijatelji, jaz sem že nekaj let na novem naslovu in povem vam … super se imam.  No, kadar ni vroče in kadar lastnica priskrbi dodatno dozo priboljškov in hrane, za katero bi se prodal. Še zmeraj.

Moja Mojca živi na svojem in pravi, da ima vse pod kontrolo. Skoraj. Če bi kdaj videli njene roke, ko se ljubosumno zaženem vanjo, ker je božala prijateljičinega psa (in ne samo enega, da je porcija moje žalosti in jeze še hujša), bi mislili, da sem se preselil med tigre.

Nisem. Še vedno sem Mejo, kosmati nagajivec, ki mu zvok domofona sploh ni všeč, dostavljalca pa bi imel rad, če bi še meni prinesel kaj, ne samo lastnici hrano (ki bi jo jaz v vsakem primeru rad pojedel – tudi korenček, koruzo, riž).

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Mojca Pepelnik