Verjemite, naše stanovanje sem do zadnjega kotička preiskal že mnogokrat. Na pamet poznam ovinke in ovire na moji dirkalni stezi in z zaprtimi očki najdem najboljša skrivališča. Kljub temu, da naše stanovanje poznam tako zelo dobro, pa nikoli – do sedaj, nisem razmišljal o vsej tej sivini!
Najprej naj vam razjasnim nekaj – mačke vidimo barve. Vendar jim ne posvečamo toliko pozornosti, kot jim posvečate ljudje. Tudi sam do sedaj barvam nisem posvečal večje pozornosti. Potem pa mi je čisto vsakdanji pohod po stanovanju dal misliti. V moji mačji glavici se je pojavilo novo vprašanje in nov strah – ali me ima moja deklica rada samo zato, ker sem siv? Namreč še tako majhen mucek lahko brez problema ugotovi, da je dekličina najljubša barva siva. Sive so mehke brisače v kopalnici, ki jih tako rad mečem iz police. Siv je parket, na katerem smo skupaj s kužki s krempeljčki narisali že pravo umetnino. Siv je velik kavč po katerem tako rad plezam, sive so odeje s katerimi se med gledanjem filma moja deklica zavaruje pred mojimi ostrimi kremplji. Siva je posteljnina v dekličini sobi in siva so vrata velike garderobne omare, v kateri je skoraj vse sivo! Siva je tudi moja pasja mamica, siva je dekličina najljubša jopica, siva je tudi torbica, ki jo deklica vzame s seboj v službo, kamor se odpelje s sivim avtom!
Ali to pomeni, da sem samo še ena siva stvar v njeni hiši? Ponovno me je postalo strah. Kaj se bo namreč zgodilo z menoj, ko bo deklici postala všeč kakšna druga barva? Me bo še imela rada, ko bom rjav od zemlje? Me bo še imela rada, ko bodo moje sivkaste mačje očke, ki spreminjajo barvo, postale nekega dne zelene? Ji bo še tako všeč siva barva, ko se bo v njenih temnih laseh zasvetil prvi sivi las? Kaj se bo nato zgodilo z vsemi temi sivimi stvarmi? In najbolj pomembno – kaj se bo zgodilo z menoj?
Zanimivo, kakšna vprašanja se kar tako iz nič pojavijo v naših mačjih možgančkih, kaj ne? Veste, tudi mi mislimo, čutimo, se bojimo in imamo iz dna srca radi˝…
In kot že tolikokrat do sedaj, sem moral tudi tokrat sam priti do spoznanja. Seveda je k temu pripomogla tudi moja draga deklica. Nekega dne, ko je tako kot vsako jutro hitela v službo, me je tako kot vsako jutro zbudila. Zjutraj namreč dobim mačji zajtrk in rada se prepriča, da ga pojem. Ko me je nežno budila, sem še napol v snu zagledal nekaj rdečega! Presenečen sem odprl očke in zagledal svojo deklico oblečeno v čudovito rdečo jopico. Objela me je in na zardela lička sem ji prislonil smrček, ona pa mi je na čelo vrnila poljubček. Na mojih brčicah so ostale sledi rdečega rdečila za ustnice. To se bo torej zgodilo! Spoznal sem, da me moja deklica nima rada samo zato, ker sem lepe sive barve. Rada me ima zaradi mojih lumparij. Rada me ima zato, ker se v njenem naročju stisnem v čisto majhen klobčič. Rada me ima, ker se vsak dan zbudim malo večji in rada me ima zaradi mojega veselega mijavkanja, ki ga sliši vsak dan, ko se vrne iz službe. Rada me ima, ne glede na to, kakšen sem in kakšen bom še postal. Rada me ima, ker name gleda s svojim rdečim srčkom!
Se nadaljuje …
Čestitke za zanimiv članek. Spremljam redno.